Pekrska gorca

Le malo Mariborčanov danes ve, da sta še ne tako dolgo nazaj bili v Mariboru dve Kalvariji. Večina pozna griček, ki se dviguje nad mestnim parkom in na katerem so meščani leta 1683 v zahvalo, da je kuga v mestu prenehala razsajati, zgradili cerkvico sv. Barbare in Rozalije. Do razpada stare Avstrije se je ta grič imenoval »nemška Kalvarija«, za razliko od »slovenske Kalvarije« − Pekrske gorce.

Č e potuješ iz Maribora proti Limbušu, opaziš pod košatim Pohorjem osamljen griček, na vrhu katerega stoji majhna cerkvica, posvečena kraljici nebes. Že pri prvem pogledu te nekako čudno mika, in če ti čas in razmere dopuščajo, se povzpni gor, kajti krasen razgled po Dravskem polju in čez mesto, ki se, obdan od zelenih gričev, razprostira pred teboj, bo tvoj trud obilo poplačal. Ta griček se imenuje »slovenska Kalvarija«, domačini pa mu pravijo tudi Pekrska gorca in o njej pripovedujejo naslednjo pravljico:

Bilo je v starodavnih časih, ko se je bogato prebivalstvo mariborskega mesta prevzelo in začelo živeti prav razuzdano. Bog meščane opominja, svari; a ker trdovratneži na dobrohotne opomine ostanejo gluhi in se tudi za ostra svarila ne zmenijo, prepusti stvarnik nebes in zemlje usodo pohujšanega mesta hudiču. Vladar pekla, da veselja poskoči; skrbi ga le, da mu kakšna duša ne uide, zato se podviza in vzleti na Pohorje, ki mu za njegove nakane odlomi vršac.

Bila je strašna temna noč, bliskalo in grmelo je, kot bi se bližal sodni dan. Hudič zadene odlomljeni kos gore na svoj hrbet in drvi proti nesrečnemu mestu, govoreč sam s seboj: »Le hitro, le hitro, da vržem to grudo v Dravo, preden odbije ura dvanajst; zaprem ji strugo in jo prisilim, da razlije svoje valove čez zidovje in pokonča vse moje grešne ljubljence.«

Je prisopihal v dolino, moči so mu jele pojemati in moral si je nekoliko odpočiti. Ko pa težko breme na tla položi, pristopi k njemu bela, ena veličastna lepota, in ga vpraša, kaj namerava storiti. Vladar pekla takoj spozna, da pred njim ne stoji nihče drug kakor sama Mati božja. Tabo se prestraši nebeške zavetnice, da omamljen obstoji in ne more spregovoriti. Ko pa med tem odbije ura v mestnem zvoniku dvanajst, hudič vse pusti in trepetljaje zbeži. Ta opuščena »gruda« je naša »slovenska Kalvarija«, na katero so pozneje prebivalci s hvaležnim spominom postavili na čast Materi božji belo cerkvico. Tam na Pohorju pa, kjer je hudič odtrgal vršac, je od tistega časa tako imenovano Črno jezero.

Varl, Tomažič, Radovanovič: Mariborske zgodbe