Hostel Pekarna

Dravski splavarji

Maribor do 18. stoletja zaostaja za drugimi evropskimi mesti, kajti razvijata se samo usnjarstvo in mlinarstvo, vendar ima prav poseben dragulj, ki je mesto oživel, in to je reka Drava.

Reka Drava je bila vir življenja in pomembna prometnica že v rimskih časih, predvsem zaradi mesta Poetovijo (Ptuj), ki je bil rimski vojaški sedež z rečno floto.

Začetke splavarjenja, ki pa je bila ena glavnih panog Maribora in od katere je živela živahna gostilniška dejavnost ter zaradi katere so zrasla skladišča lesa ob Dravi, lahko umestimo daleč v preteklost. Predvsem zaradi tega, ker evropske reke, na katerih se je razvilo splavarstvo, tečejo skozi dežele, bogate z lesom. Tudi Drava teče skozi prečudovito dolino, bogato z lesom.

Najstarejša pričevanja o splavarjenju najdemo v listini (1280) viteza Otta Velikaškega, v kateri omogoča pobiranje mitnine za prevoz sodov pri velikovškem mostu. V listini je zavedno, da so prazne sode vozili na splavih, v Mariboru so jih napolnili z vinom in jih z vozovi odpeljali nazaj na Koroško. Najden je bil tudi zapis v urbarju samostana sv. Pavla iz leta 1289, ki govori o podložnikih, ki so pripeljali les na Štajersko, ki ga je samostan potreboval za svoje vinograde. Leta 1371 pa urbar iz sv. Lovrenca na Pohorju navaja, da se prebivalci ukvarjajo s prevozom različnih vrst lesa, prav poseben pomeni naj bi imeli koli za vinograde.

V srednjem veku je bil rečni lesni transport že razmeroma razvit in v prvi polovici 16. stoletja smo priča močno razširjeni trgovini na Dravi med Beljakom in Ptujem. S splavi so večinoma prevažali vino, železne izdelke in tekst.

Povečan promet na Dravi, predvsem transport lesa, pa je prinesel potrebo po večjih in solidnejših plovilih in v 16. stoletju se tako začne obdobje šajkarstva. Plule so od Vuzenice vse do Vojvodine v današnji Srbiji. Vuzenico so deželni stanovi določili za gradbeno in vojaško pristanišče šajk in je slovela kot kraj, kjer zdelujejo preko meja znana in kakovostna plovila po Dravi – šajke. Leta 1541 naj bi tam izdelali, za prevoz hrane cesarski vojski na Ogrskem, kar 40 šajk. 

ŠAJKA

Šajka je bila trdo grajeno plovilo, dolga okoli 20 metrov in široka 6 metrov. Upravljalo pa jo je s ponjavami 6 splavarjev ter je lahko prevažala nekje od 40 do 60 kubičnih metrov desk. Izdelava šajk je bila zahtevnejša in zamudnejša kot izdelava splavov, zaradi lesa je bila tudi dražja. Les, ki je sestavljal šajko, torej osnovno plovilo, je bil namenjen prodaji, na njej pa so prevažali še sadje, čreslovino in kremenčev pesek za pohorske glažute. 

Šajko je izpodrinil splav, kajti zaradi novega načina vezave splavov je bilo omogočeno hitrejše nakladanje in prevoz večjih količin lesa, kar je seveda pocenilo končno ceno lesa. 

SPLAV

Najmanjši splav je lahko prepeljal do 80 kubičnih metrov lesa, največji pa kar 130. Dravski splav je imel obliko trapeza, dolg je bil 32 metrov, širok pa od spredaj 6 metrov, od zadaj pa 5 metrov. Spredaj in zadaj je imel vsak splav po troje vesel, kar je pomenilo, da je splav upravljalo 6 splavarjev. Na začetku 20. stoletja pridejo v Dravsko dolino splavarji iz Italije, ki so začeli splave vezati na drugačen način in jih s tem spredaj razširili, zadaj pa zožili. Dravski splavarji so te splave imenovali »italijančki«. 

Splavarstvo je doseglo razcvet v 19. stoletju zaradi ugodnih transportnih izračunov. Splav je namreč bil hkrati transportno in tovorno sredstvo, kar je pomenilo, da je pošiljka do cilja prišla brezplačno. Lesna industrija se je močno razvila v pohorskih in kobanskih krajih, ki so bile bogate z lesom, ki so ga uporabljali predvsem kot gradbeni material. Po letu 1918 se lesarsko tržišče razširi tudi na Hrvaško in v Srbijo. V tem času naj bi bilo na Dravi več kot 500 splavarjev, ki so sestavljali splave v 60 pristaniščih od Libelič do Maribora. Od dela splavarjev naj bi živelo vsaj 2000 ljudi, delo je bilo namreč dobro plačano in zato zelo mikavno. Razvila se je močna splavarska tradicija, kajti splavarstvo se je prenašalo iz roda v rod. Splavarsko delo pa je bilo sezonske narave, izven sezone so se splavarji ukvarjali z drobnim kmetijstvom ali gozdarstvom.

MARIBOR IN SPLAVARSTVO

Letno naj bi po Dravi plulo tudi do 2000 splavarjev, ki naj bi prepeljali več kot 200.000 kubičnih metrov lesa. Maribor je bil za splavarje prva postaja. Pristajališče splavov v Mariboru se še danes imenuje Lent − pristanišče. Maribor je bil prometno križišče, do katerega je bila iz Dravske doline opravljena najbolj naporna in nevarna pot. Drava je bila do 20. stoletja deroča reka, z obilo brzic, plitvin in skalnatih ožin. V Mariboru so se splavarjem pridružili splavarji z mariborskega konca, večinoma iz Dupleka, oskrbeli so se s hrano ter prespali v znani gostilni Dabringer. Pristajanje splavov je bil spektakularen dogodek, zato splavi in splavarji dobijo v mestu romantičen pridih. 

Od Lenšata do Dubrove je bilo na splavu 6 splavarjev, od Dubrove dalje pa samo štirje, kajti reka se je umirila, za razkladanje pa niso bili potrebni več samo splavarji, ampak so lahko najeli domačine. Od Donje Dubrove je bila Drava mejna reka med Madžarsko in takratno Jugoslavijo, kar je pomenilo, da so morali opraviti carinske formalnosti, tako so splav zapečatili in plačati so morali carino, na tem področju se tudi ni bilo dovoljeno ustavljati.

Konec splavarstva so prinesle gradnje hidroelektrarn. Prvi udarec splavarstvu tako zada izgradnja Falske elektrarne (1941), po 2. svetovni vojni pa niz elektrarn vzdolž Drave, zaradi katerih je postalo splavarjenje nemogoče. V Mariboru vsako leto v čast splavarjenja priredijo splavarski krst. 

SPLAVARJI – POPOTNIKI SVOJEGA ČASA

Splavarji so veljali za razgledane ljudi, ki jim je bilo, zaradi svojega dela, omogočeno, da so spoznavali nove kraje in načine življenja. Splavarji niso bili posebej verni ljudje, vendar so kljub temu imeli svojega zavetnika – Sv. Miklavža, ki so se mu priporočali. Sv. Miklavžu so posvečene številne cerkve ob Dravi. Splavarji so spremenili ekonomske in kulturne razmere v Dravski dolini, kajti bili so redka skupina ljudi, ki so v svoje domače kraje prinašali izkušnje sosednjih krajev in držav. Potovanja so bila nekoč prava redkost, splavarji pa so imeli možnost spoznavati kraje vse od Maribora, Ptuja, Ormoža, Varaždina, Osijeka, Sremske Mitrovice, Beograda, Novega Sada itd. Družili so se z lokalnim prebivalstvom, kupovali stvari, preizkušali lokalno hrano in spoznavali lokalne navade, narečja, noše in časopisje. O njihovem delu in dogodivščinah je krožilo mnogo zgodb, ki so prehajale iz roda v rod. Nastale so številne legende in bajke, ki so pripovedovale o srečanjih splavarjev z raznimi vodnimi bitji. 

Splavarjevo obvezno pokrivalo je bil klobuk – Falotenhut, s katerim so označevali svojo pustolovsko in moralno svobodomiselno držo. Od ostalih pristaniških delavcev jih je ločevala sekira, cepin in splavarska vrv. 

Pot je trajala več dni. S seboj na poti so imeli tri srajce, odejo in dežni plašč, pribor za osebno higieno, britev, brivski čopič, milo in brisače ter od hrane prekajeno meso, klobaso, moko in kruh. Hrano so pripravljali na ognjiščih na splavu, uporabljali pa so Dravsko vodo, ki je bila do leta 1941 pitna. Splavarji so se vedno umivali in brili izključno samo na reki

PRAVLJICA O DRAVI

Bilo je v davnih časih, ko naši pradedje še niso poznali pšenice in rži. Takrat je na Koroškem ob Dravi živel bogat ribič. Od jutra do večera je pridno lovil ribe.

Nekega dne je Dravo vprašal: »Mamica Dravica, s čim naj ti povrnem dobroto?«

Reka mu je odgovorila: »Pojdi po svetu. V daljnih krajih boš našel ljudi, ki poznajo pšenični in rženi kruh. Prinesi mi vsakega po en hlebec.«

Ribič se je odpravil na pot. Potoval je dolgo časa, naposled je prispel v lepe in bogate kraje. Tam so ljudje jedli kruh, ki ga ribič dotlej še ni okusil. Kupil je pšenični in rženi hlebec, kakor mu je velela Drava. Ko se je vrnil na Koroško, je oba hlebca vrgel v reko. Takrat je Drava začela naraščati. Poplavila je oba bregova. Toda ko je voda odtekla, sta vzklili rž in pšenica. Tako so naši predniki dobili njuno seme in ga začeli sejati. 

Saša Pergar (priredil in pregledal): Pravljica o Dravi (2005), zapisano iz knjige Mariborske vedute

VODNI MOŽ GESTRIN

Drava si je ponekod izlizala strugo prav do trdih reber Pohorja. Kjer se ji je ukrhkal zob ob pretrdi peči, se je morala v ovinku ogniti, se zaokreniti. Na takih ključih kipi in šumi razbesnelo vodovje pa golta na dno globokih smrkov vse, kar ji valovje donaša in privrtinči.

Sredi cmrka se kajkrat pokaže kuštrava glava vodnega moža Gestrina. Brada in lasje ga pokrivajo do pasa; sive ribje oči žalostno zro iz barus. Včasih zavesla do peči na bregu in se ogreva na soncu. Pa nog pri tem nikoli ne pomaže iz vode. A saj jih niti ne more, zakaj namesti nog ima plavute, kot loparje velike.

Kjer se pokaže Gestrin, se smučejo tudi vodne deklice, kje kod v bližini. Kakor labodi se vozijo po vodi krog svojega gospodarja, zlati lasje se jim sipljejo čez bele vratove na snežna pleča in prsa. A gorje tistem, ki ga vodne deve s sladkimi smehljaji, z milimi pogledi zvabijo v vodo. Oklenejo se nesrečneža in ga potope na dno tolmuna, kjer bivajo z Gestrinom v steklenem gradu. 

Vodne dekline imajo bleščeč nakit nadvse rade. Gestrin se jim najbolj prikupi s tem, da jim prinaša svetlih prstanov, uhanov in podobnega lišpa. To prav dobro vedo brodniki, ki v plitkih in šajkah vozarijo les in pohorski kamen pa sadje in druge pridelke po Dravi.

Ako na nevarnih ključih Gestrin pomoli glavo iz cmrka, se šajkaš pač nič ne pomišlja. Brž smukne prstan z roke pa ga zaveže v ruto vrže v smrk. Gestrin se zadovoljivo zareži, pljusne za robcem in šajkaš srečno odpluje mimo vrtinca. 

Zgodilo se je, da brodnik ni imel prstana pri sebi, ko se mu je prikazal vodni mož. Pa mu je šinila dobra misel v glavo. Iztrgal si je uhan murček iz ušesa, ga zavil v rut in jo vrgel barusaču. Tako je srečno ušel nevarnosti.

Toda nekaterim brodnikom se ni tako gladko izteklo, ko so srečali Gestrina ali vodne deklice. Zgodilo se je marsikomu kot tistemu Anžetu, ko je s svojo plitko veslal do tam po Dravi. Lep sončen dan je bil. Anže je zadovoljno požvižgaval, držeč z levico za krmilo. Zlat obroček se mu je svetil na prstancu in svetel »zajček« mu je v sončnih žarkih priplesal v oči. Šele prejšnjo nedeljo mu je sosedova Mojca prinesla ta prstan za odpustek z Uršlje gore. Kako se iskri kamenček na obročku! Za nič na svetu ga ne bi dal s prsta! 

V srečo zatopljen niti ne opazi, kako ga je na ovinku zanesel curek naravnost proti vrtincu. Zdajci zapljuska pred njim in iz cmrka se prikaže košata glava Gestrinova. Tik ob plitki pa se stegujejo bele roke proti Anžetu; vodne deklice ga vabijo, prosijo …

»Kaj mi hočete, zapeljivke!« Se obrezne zatelebani drvolom. »Ejej, prstan bi rade imele? Nak’ tega pa ne, tega!«

Pa je Gasterin že zgrabil plitko in jo potegnil k sebi. Zacmrkala, zaklokala je vod in cmrk je pogoltnil plitko z vsem tovorom. 

Anže je zadnji hip planil v valove. A vodne deklice so hlastnile za prstanom, se oklenile roke in potegnile Anžeta v globočino. Nikoli nikdar več ni bilo ne za brodnikom ne za plitko ne glasu ne sledu. –

Le za las bolj po sreči se zgodilo nekemu drugemu brodniku, ki je bil znan burkež. Veslaril je s svojo šajko vzdolž po Dravi; pa si je nadeval kamenčkov, lahkega prodca, v žep, preden je odrinil po vodi. 

»Le čaj, polzkorepec Gestrin-kuštrin,« se je muzal burkež, »tako te nabrišem kot še nikoli nobeden!«

Ko je vozil brodnik mimo prvega cmrka – nič! Mimo drugega vrtnica – spet nič! A ko je splavala šajka v tretji ključ – lej, že se pozibava Gestrin sredi smrka! Okoli njega pa rajajo vodne deklice, popljuskavajoč z belimi rokami. Kar gledal bi jih, zapeljivke, ako bi ne bilo tistega debeloglavca barusastega poleg!

Brodnik ročno seže v žep pa zaveže okrogel prodec v facenetelj. Tri debele vozle napravi, ato pa zaluča kepo tik pred barusača. Ta se potopi v cmrk in za njim švignejo tudi vodne deklice v globočino.

Brodnik – burkež brž zakrmari na sredino Drave in vodni curek ga jadrno odnese nizdol po reki. A preden je šajka okoli drugega ovinka, že pridero kalni valovi, šumeč in grmeč, kot da se je oblak nad Pohorjem utrgal pa da so vsi hudourniki hkrati planili v Dravo. Z vso silo se je uprl burkež v krmo in le z največjim trudom pribrodil do brega. Jedva se je bil ujel za vrbovo vejo ter se rešil na suho. Šajko pa je zgrabilo besneče valovje, jo prekucnilo in izginila je za zmerom.

Tako se je Gestrin maščeval brodniku – burkežu: za njegovo prevaro.

Josip Brinar: Pohorske bajke in povesti (1933: 52–55)

Tekst zbrala in uredila: Eva Mataln 
Prevod: Maja Miklavc & Miha Odar
Fotografije: Igor Unuk

Viri:

Pregled zasebnosti

To spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Uporabljamo piškotke nujno potrebne za pravilno delovanje spletnega mesta in neobvezne piškotke za namene analitike.

Nujni piškotki so ključni za pravilno delovanje spletnega mesta, dodatno uporabljamo, neobvezne, piškotke drugih proizvajalcev, ki nam pomagajo analizirat in razumeti, kako obiskovalci uporabljate naše spletno mesto.

Neobvezni piškotki bodo shranjeni v vašem brskalniku samo z vašim soglasjem. Prav tako imate možnost, da se od teh piškotkov odjavite. Toda izklop nekaterih piškotkov lahko vpliva na vašo izkušnjo brskanja.