Industrija

Industrija se začne v Mariboru v času druge industrijske revolucije in izrine več 100 let staro obrt usnjarstva in splavarstva. V prvi polovici 19. stoletja je bil Maribor pretežno agrarno in obrtno-trgovsko središče. 

S prižigom prve žarnice v Mariboru se je za mesto začela nova doba, doba elektrifikacije. Prvi znanilec industrializacije je bila prva velika manufaktura − Vojaška oblačilnica, ki so ji sledili še tovarna svinčenega glaja, vinskega kamna, pepelike in kavnih surogatov.

Odprava fevdalizma in cehovske prisile pa vodijo k odpiranju trgovin, obrtnih delavnic in tovarn. 

Največjo spremembo pa mestu prinese otvoritev Južne železnice Dunaj–Trst, leta 1846. Leta 1863 sledi otvoritev Koroške železnice in Maribor se tako znajde na križišču dveh izredno pomembnih železniških prog, kar je bistveno vplivalo na gospodarski razvoj mesta. Mesto tako dobi dva kolodvora – Glavni in Studenški kolodvor, ki pospešita tudi prostorsko širitev industrije. 

Zaradi povečanega železniškega prometa se pojavi potreba po obratu za njihovo vzdrževanje. V družbi Južnih železnic se tako odločijo, da bodo v Mariboru zgradili delavnice za obnovo voznega parka in tako leta 1860 »zrastejo« delavnice, ki so vzdrževale in opremljale ves vozni park družbe od Semmeringa, Trsta, Pulja, Reke in Beograda. Prav tako pa so prvo podjetje, ki je bilo zgrajeno izven mestnega jedra. Do 2. svetovne vojne so Južne železnice v svojih obratih zaposlovale 1200 ljudi. Zaposlovali so pretežno kvalificirano delovno silo, ki je kasneje predstavljala strokovno osnovo za razvoj kovinske industrije. Poleg strojnih obratov pa so imeli še lakirnico, mizarske, kolesarske, tapetniške, kovaške in ključavničarske obrate.

Postopoma so se v Mariboru začele razvijati še druge industrijske panoge, kot so mlinska, kovinska, kemična in lesarska industrija. Med najbolj prepoznavne in razširjene panoge v Mariboru pa spada tekstilna industrija, kajti Maribor je bil v 20. stoletju središče največje tekstilne industrije v Jugoslaviji. Z delom v tekstilni industriji se je preživljalo na tisoče družin in skoraj stoletje so utrip mariborskemu Melju, Pobrežju in Taboru dajali prihodi in odhodi tekstilnih delavcev. Dnevno so tekstilne tovarne proizvedle toliko kilometrov tkanin, da bi z njimi lahko prekrili pot iz Maribora do Vrhnike (147 km). V Mariboru je bilo leta 1939 15 tekstilnih tovarn od 21 v Sloveniji in kljub temu da so se v mestu razvile predilnice, niso zadostovale potrebam tekstilne industrije in tako se je surov bombaž uvažal iz ZDA in Velike Britanije, bombažne preje pa iz Italije, Češko-slovaške in Avstrije. 

Mesto se je zaradi pospešenega razvoja industrije začelo naglo širiti, kar je močno vplivalo tudi na podobo mesta. Začeli so se graditi mostovi, ki so popolnoma spremenili srednjeveško podobo mesta. Razvoj industrije pa je omogočal hiter gospodarski, populacijski in prostorski razvoj. Mesto se širi z naglico in s tem se poveča tudi potreba po gradbenem materialu, nastane več opekarn. 

Razvoj začasno ustavi zlom dunajske borze leta 1873, kljub temu pa se določeni obrati v mestu še vedno širijo. Med njimi je Scherbaumovo mlinsko podjetje, Franzov mlin in tovarna testenin, Gotzova pivovarna pa je ena najmodernejših pivovarn na spodnjem Štajerskem. 

Razvoj gospodarstva se ponovno zaustavi med 1. svetovno vojno, tovarne obstojijo, delujoča je še samo delavnica Južnih železnic. Povojno stanje pa prinese nestabilnost na denarnem področju, kar povzroči propad številnih podjetij. 

Po vojni mariborska agrarna okolica ostane brez avstrijskega tržišča za svoje kmetijske izdelke, kajti ustvarile so se nove državne meje. Trgovina se je morala omejevati lokalno, na kar so vplivale tudi visoke prevozne tarife. Maribor pa kljub vsemu ni izgubil tujega kapitala, ki je prihajal iz Avstrije in Češke, kajti Maribor je bil lokacijsko v bližini carinske meje, zaradi česar je bilo blago lažje proizvajati na tržišču samem kot pa plačevati carino. 

Postopoma začne propadati usnjarstvo, mlinarstvo in pivovarstvo, kajti domača in tuja konkurenca je bila premočna. Vodilni panogi postaneta tekstilna in kovinarska industrija. Za razcvet industrije poskrbi tudi izgradnja hidroelektrarne na Fali, ki pomeni zadostno dobavo električne energije, cenena in marljiva delovna sila z bogato obrtniško tradicijo ter uspešna gospodarska politika Jugoslavije, ki z ugodno zaščito pridobi tuj kapital. 

Začetnika tekstilne industrije sta Schonsky in Lobl, ki leta 1921 na Oreškem nabrežju ustanovita tkalnico in apreturo, ki jo kasneje poimenujejo Mariborska tekstilna tovarna – MTT. V tekstilne tovarne je bilo vloženo ogromno češkega kapitala, ki mu je sledil domač, nemški in židovski. 

Leta 1938 ima Maribor največ industrijskih obratov v Sloveniji. V 27 tovarnah je zaposlenih 6293 delavcev. 

Med 2. svetovno vojno se kot nova panoga razvije kovinska industrija, največje kovinsko podjetje so še vedno Južne železnice, ki dobijo periferen položaj, zaradi česar se lastniki niso zanimali za obnovo. Kljub vsemu pa še vedno zaposlujejo od 2100 do 2500 delavcev. V vsej kovinski industriji pa naj bi bilo zaposlenih nekje 3700 delavcev. Na osnovi povpraševanja pa se ponovno začnejo razvijati tovarne, ki so zaradi 1. svetovne vojne propadle, tako se ponovno vzpostavi proizvodnja v Tovarni umetnih brusov Swaty ter tovarni Zlatorog, ki se je razvila iz stare Brosove tovarne mila v Melju. 

Maribor pridobi rafinerijo mineralnega olja, proizvodnjo žganih in brezalkoholnih pijač, proizvodnjo čokolade, kanditov, pecilnega praška, kavnih nadomestkov in mesnih izdelkov, vendar vsi ti so bili manjši obrati. 

Industrija se je zaradi pomanjkanja prostora začela širiti na izven mestna območja, večina industrijskih obratov je bila locirana v meljski in tezenski industrijski coni, ob Tržaški cesti in v bližini kolodvora na Studencih. Manjši obrati pa so bili razporejeni po starem delu mesta in zahodnem obrobju. 

V 2. svetovni vojni se je industrija vključila v nemško proizvodnjo. Nemci v tezenskem gozdu začnejo graditi tovarno letalskih delov – TAM – ter hidroelektrarno Mariborski otok. Začnejo se širiti podjetja kovinske stroke, kot sta Metalna in Strojna. Maribor je bil med 2. svetovno vojno eno najbolj bombardiranih mest v Slovenij, bombni napadi so bili usmerjeni na železniški most in industrijske objekte v Melju, na Studencih in Teznu. 

Prva leta po vojni potekajo v duhu obnove in nacionalizacije. V prvih dveh letih obnovijo večino glavnih industrijskih objektov, začne se pospešeno obdobje nacionalizacije tovarn in veliko manjših objektov iste oziroma podobne stroke so povezali v nova večja podjetja. Nacionalizirali so 60 tovarn, ki so jih povezali v 35 novih podjetjih, v katera so vključili tudi 11 industrijskih obratov iz okoliških krajev, 11 obrtnih delavnic ter 5 tovarn, ki so bile ustanovljene med vojno. 

Prva leta po vojni potekajo v duhu obnove in nacionalizacije. V prvih dveh letih obnovijo večino glavnih industrijskih objektov, začne se pospešeno obdobje nacionalizacije tovarn in veliko manjših objektov iste oziroma podobne stroke so povezali v nova večja podjetja. Nacionalizirali so 60 tovarn, ki so jih povezali v 35 novih podjetjih, v katera so vključili tudi 11 industrijskih obratov iz okoliških krajev, 11 obrtnih delavnic ter 5 tovarn, ki so bile ustanovljene med vojno. 

Posledice združevanja niso imele preveč pozitivnega učinka, kajti obrati so bili razpršeni po celotnem mestnem prostoru, tako je bila proizvodnja organizirana na različnih lokacijah – v 18 podjetjih se je proizvodnja odvijala na kar 56 različnih lokacijah. Vse to pa je oteževalo komunikacijo, možnosti smotrne organizacije proizvodnega procesa so bile skoraj nemogoče, vse skupaj pa je povečalo transportne stroške. 

K stagnaciji mariborskega gospodarstva pa pripomorejo še oddajanja akumulacije za razvoj manj razvitih krajev, čeprav so bile tovarne nujno potrebne modernizacije. 

Do leta 1951 je v Mariboru razvitih trinajst industrijskih panog od dvajsetih v Sloveniji, med novimi panogami je vsekakor elektroindustrija. Po vojni tekstilno industrijo prehiti kovinarska industrija, vendar tekstilna industrija še vedno proizvede več kot 50 % družbenega proizvoda mesta, temu sledita lesna in kemična industrija ter elektroindustrija. Za celotno industrijo pa velja, da ima več kapacitet, kot jih izkorišča, strojni park je zastarel in nujno potreben obnove (obrabljenost je nad 50 %), električna energija niha v času suše, pomanjkanje surovin in slaba kakovost ter ekonomska blokada v času infobiroja pa ima negativen vpliv. Na produktivnost dela pa negativno vpliva tudi pomanjkanje kvalificirane delovne sile ter velik priliv nekvalificirane. 

Zaradi preprečitve krepitve države se po letu 1951 sprejme Zakon o samoupravljanju, kljub temu pa država še vedno posega v gospodarstvo. Vendar se gospodarski rezultati kljub temu izboljšajo, predvsem zaradi tržnega sistema samoupravnega socializma. 

Gospodarska reforma iz leta 1965 omogoča uvoz tujega kapitala, ki omogoči razvoj novih industrijskih panog in krajev, kar pa ima negativen vpliv na Mariborsko tradicionalno predelovalno industrijo, ki že tako kaže znake zaostajanja. Industrija v Mariboru zaostaja predvsem zaradi:

• skromnih investicijskih vlaganj, naložbe se večina financirajo iz lokalnih virov,
• vlagalo se je predvsem v kovinsko, tekstilno in živilsko industrijo, da bi se odpravila ozka grla, ki upočasnjujejo celoten proizvodni proces,
• visoka stopnja finančne obrabljenosti ter počasna modernizacija,
• industrija je zrastla iz majhnih, lokacijsko neustreznih obratov, katerih razvoj je temeljil na strokovni delovni sili, ki upada in je slabša kot drugje po Sloveniji,
• razdrobljenost in zaprtost podjetij, stopnja specializacije delitve dela je šibka,
• pomanjkanje podjetniške klime in razvojnih konceptov,
• slabo razvita okolica mesta, sosednje občine so gospodarsko nerazvite.

V prvih letih se proizvodnja poveča, kajti bolje so se začele izkoriščati kapacitete, odpravila so se ozka grla in odpirati so se začele nove kapacitete. Do leta 1956 se proizvodnja poveča, kar je posledica novega zaposlovanja, po tem letu pa naraste tudi storilnost. Vendar med letoma 1960 in 1967 pride do stagnacije proizvodnje zaradi nestabilnosti tržišča. Kljub temu pa to ne ustavi elektroindustrije, predelave nekovinskih rudnin ter kemične in lesne industrije, ki napredujejo in rastejo. 

Po letu 1967 oživi investicijska dejavnost, zaradi katere industrijska proizvodnja počasi narašča. Podjetja pa se začno aktivno vključevati v mednarodno menjavo. Pojavi se vrsta nadpovprečno ekspanzivnih podjetij, z napredno usmerjenimi vodilnimi in strokovnimi kadri, kot so: TAM, Zlatorog, Primat, Marles, Mariborska livarna, Konstruktor, Stavbar in Hidro montaža. Izboljševati se začne tudi kvalificirana struktura zaposlenih, zaradi ustanovitve visokošolskih zavodov. Oblikovale so se tudi razvojne in raziskovalne ustanove, ki so sodelovale z gospodarskimi organizacijami pri reševanju problemov proizvodnje, poslovanja in razvoja. 

Podjetja so med letoma 1951 in 1971 začela graditi proizvodne in skladiščne objekte na obstoječih lokacijah, prostorska stiska pa jih je prisilila, da so se začela širiti na sosednja zemljišča. S širitvijo na sosednja zemljišča pa se je začel večati tudi delež industrijskih površin. 

Po letu 1971 se začne obdobje združenega dela, ki pa poslabša gospodarske rezultate. Sledijo organizacijske spremembe, ki so jih razdelili na temeljne organizacije združenega dela, imenovane TOZD. Pogosto pa so to naredila podjetja, ki so bila pred združitvijo organizacijsko in tehnološko enovita. Vse skupaj pa je imelo negativne posledice. TOZD je bil v Mariboru precej intenziven, še posebej v velikih organizacijah združenega dela − OZD, od 56 OZD-jev se v ta proces ni vključilo le 12 in so v večini primerov bili osredotočeni na eni lokaciji. Kot višja oblika pa se pojavijo sestavljene organizacije združenega dela, ki so povezovale podjetja s sorodno proizvodno usmerjenostjo, kot so Kema, Tima, Elkom, MTT. Zaradi vsega tega Maribor še bolj zaostane in je leta 1981 šele na 10. mestu ekonomske uspešnosti. Začenja se počasna rast industrijske proizvodnje, ki je na robu stagnacije, kljub vsemu pa število zaposlenih še vedno narašča. Začnejo se kopičiti zaloge, akumulacijo izpodrine tekma z osebnimi dohodki, visokim nominiranim stroškom pa se podjetja prilagodijo z upočasnitvijo proizvodnje. Dinamiko in strukturo proizvodnje tako začnejo opredeljevati pogoji gospodarjenja.

Pojavi se inflacija, ki je eden večjih problemov, začnejo se težave v plasiranju gotovih izdelkov, investicije zaostajajo za 10–20 % za ostalo Slovenijo. Mariborska industrija pa se zaradi pomanjkanja znanja ni znala prilagoditi povpraševanju na trgu, čemur pa sledi upadanje izvoza. Tečajna politika pa povzroči, da je mariborsko blago nekonkurenčno na tujih trgih. 

Leta 1988 je največ zaposlenih v avtomobilski industriji, sledijo proizvodnje preje in tkanin, predelava kovin, proizvodnja električnih strojev in aparatov ter proizvodnja končnih tekstilnih izdelkov. 

Na začetku 70. let se je mariborska industrija znašla pred velikimi urbanističnimi problemi, ki zahtevajo velike investicije, ki pa izčrpajo mestno gospodarstvo in leta 1989 je stanje že kritično. 

Nov gospodarski mejnik pa je prehod na tržno gospodarstvo. Leta 1990 se ukinejo TOZD-i. Nekatera podjetja se uspejo osamosvojiti in postanejo samostojna, kot so Tippo in Družbeno podjetje Kruh – pecivo. Vendar kriza po tem letu silovito udari na plan in začnejo se stečaji podjetij, kot so Lilet, Marles, Elektrokovina. Kriza prizadene tudi Metalno, TAM in MTT. Posledica stečajev je naglo odpuščanje delavcev. Krizo pa še zaostrijo gospodarske blokade Srbije, zalivska in slovenska vojna. Vse skupaj mariborski industriji zada zadnji udarec, po katerem si ni nikoli več opomogla. 

USNJARSKA OBRT

Je bila najstarejša industrija v Kraljevini Jugoslaviji, njene korenine pa najdemo v srednjem veku. Usnjarske delavnice so bile v Mariboru ob Dravi, kajti usnjarska obrt je potrebovala ogromno vode. Delavnice so bil locirane v ulici, ki se danes imenuje Usnjarska ulica in je bila najbolj umazana ulica v Mariboru. Ob koncu 19. stoletja so se obrati postopoma začeli seliti na druge lokacije po Mariboru, obrt pa se je začela spreminjati v industrijo. Najbolj znani usnjarji so bili Staudinger, Badl, Halbärth in Nasko. Zaradi domače in tuje konkurence pa se usnjarska industrija po letu 1918 neha razvijati. 

MERINKA – TEKSTILNA TOVARNA TABOR

Merinka je nasledila tradicijo nekdanje Predilnice in tkalnice Maribor. Podjetje, ki sta ga ustvarila Edvard Doctor in Ernest Zucker leta 1922. Podjetje pa je bilo trgovska družba. Po smrti gospoda Doctorja pa njegov delež prevzame njegova žena Olga. Med 2. svetovno vojno je moralo podjetje, leta 1943, ustaviti obratovanje, okupator pa je odpeljal del strojnega parka. 

Po vojni se je začela obnova tovarne, ki z določbo vlade v last prejme tovarno pletenin Zora. Leta 1962 se združita Predilnica in tkalnica Maribor ter industrija volnenih tkanin Maribor – PTM Merinka. Glavna dejavnost podjetja je bila izdelava vseh vrst prej, tkanin in konfekcioniranega blaga. 

Leta 1991 se preoblikuje v družbeno podjetje tekstilna tovarna Maribor, ki mu leta 2004 sledi stečaj. 

TVT KIDRIČ – TOVARNA VOZIL IN TOPLOTNE TEHNIKE BORIS KIDRIČ MARIBOR

Razvije se iz Tovarne železniških vozil Boris Kidrič Maribor, ki je bila naslednik prvotnih Južnih železnic.

V tovarni so popravljali in vzdrževali sredstva za tirni promet, prav tako pa je proizvodnja obsegala obnovo in izdelavo novih proizvodov, med katerimi so bili parni kotli, dvoosni in štiriosni vozovi, jedilni vozovi, cisterne itd.

Leta 1960 so začeli z gradnjo moderne tovarne za izdelavo železniških vozil. Njihov program pa se razširi tudi na program toplovodnih kotlov za centralno ogrevanje. Leta 1960 se je TVT Kidrič združil s podjetjem TAM. 

ŽELEZNIČARSKA INDUSTRIJA

Družba južnih železnic je leta 1860 v Mariboru zgradila delavnice za obnovo voznega parka, hkrati, z gradnjo delavnic, pa je začela z gradnjo kolonije s stanovanji za delavce. Stara kolonija, ki je bila zgrajena leta 1863, je prvotno vsebovala 12 hiš, 5 let kasneje pa nadaljujejo z gradnjo 28 enakih hiš, s po štirimi stanovanji v pritličju in štirimi v nadstropju. Ob koncu gradnje je tako razpolagala s 304 stanovanji, otroškim zavetiščem, šolo in skladiščem z živilskimi potrebščinami.

Zunanja podoba hiš je bila enaka, merile so 17 metrov krat 9,5 metra ter imele med stanovalce enakomerno porazdeljen vrt. Hiše so vzdrževale Južne železnice, zato so bile spremembe prepovedane, stanovalci pa so bili deležni pleskanja vsaki 2 leti. 

Med obema svetovnima vojnama so šolo spremenili v stanovanja, po 2. svetovni vojni pa so opustili otroško zavetišče. 

MESTNA DELAVSKA KOLONIJA – VURNIKOVO NASELJE

Mestna delavska kolonija je danes na Betnavski cesti in je dobila ime po arhitektu Ivanu Vurniku. Naselje je sestavljeno iz 147 enonadstropnih, enodružinskih hiš, ki so postavljene vzdolž ulice. Najemniki pa so po dvajsetih letih odplačevanja amortizacije v obliki mesečne najemnine postali lastniki zgradb s pripadajočim vrtom. 

SWATY

Tovarno umetnih brusov je leta 1879 ustanovil Franz Swaty, njena proizvodnja pa je prvotno temeljila na izdelavi brusov v mineralnem vezivu po lastnem patentnem postopku, kasneje pa se proizvodnja razširi tudi v proizvodnjo keramičnih vezanih brusov. 

V 2. svetovni vojni je bila tovarna močno poškodovana in po končani vojni je podjetje podržavljeno. Swaty pa je bil do leta 1958, ko se odpre podjetje Comet v Zrečah, edina tovarna brusov v Jugoslaviji. 

Swaty je večino svojih proizvodov izvažal, leta 1994 so izvozili kar 80 % izdelkov. 

Swaty in Comet se leta 2007 združita in nastane SwatyComet ter je eno redkih podjetij, ki je preživelo zlom mariborske industrije. 

DELAVSKI DOM – Ruška cesta 1

Med letoma 1919 in 1920 je bilo na Ruški cesti 1 pomembno središče delavskega gibanja v Mariboru. V delavski dvorani je bilo ustanovljeno delavsko prosvetno društvo Svoboda. Tukaj je bil tudi sedež strokovne komisije, ki je zbirala delavce v sindikate. 

Na mestu hiše je danes spominska plošča z napisom: Iz te hiše delavskega doma so prišli po letu 1920 voditelji delavskega revolucionarnega gibanja. 

HUTTERJEVA DELAVSKA KOLONIJA IN HUTTERJEV BLOK

Leta 1926 Josip Hutter z avstrijskim podjetjem Wenzel Hoffelner ustanovi tekstilno tovarno Josip Hutter in drugi. Prvotno je imela tovarna proizvodnjo hlačevine, leta 1929 pa zgradijo tkalnico klotov, leta 1933 predilnico, leta 1937 tovarno sukanca ter leta 1939 tkalnico svile. 

Prvotno je tovarna zaposlovala 360 delavcev, po 2. svetovni vojni pa je imela zaposlenih že 1600 delavcev. 

Stanovanjsko problematiko svojih delavcev je gospod Hutter reševal z gradnjo stanovanj ter ugodnimi posojili za zasebno stanovanjsko gradnjo. Leta 1937 je na Pobrežju zrastla Hutterjeva kolonija hiš, ki jo je uradno gradilo Društvo za starostno preskrbo delavcev tekstilne tovarne Hutter in drugi v Mariboru. Stanovanja so imela pokrit vetrolov, predprostor, stranišče, kopalnico, shrambo, kuhinjo, dve sobi ter podstrešje. Vse hiše so imele vodovod, električno napeljavo in izplakovalna stranišča. Ob koncu 30. let pa se je lotil gradnje stanovanjskega bloka, za katerega je razpisal natečaj, na katerem sta zmagala arhitekta Jaroslav Černigoj in Aleksander Dev. 

Hutterejev blok je bil prvi stanovanjski blok v Mariboru in je bil zgrajen med 2. svetovno vojno. Navzven je blok projektiran kot enotna zgradba, ki jo sestavlja 10 povezanih zgradb z notranjimi stopnišči in dvigali, ki obdajajo veliko notranje dvorišče s sodobno urejeno skupno pralnico in sušilnico. Zgrajenih je bilo 141 stanovanj – od garsonjer do petsobnih stanovanj. 

Po vojni celotno Hutterjevo premoženje, vključno z blokom, preide v družbeno last. Blok pa je zaradi modernosti, nahajanja v centru mesta ter velikih stanovanj dobil sloves prestižnega stanovanjskega okolja. 

ŽELEZNIŠKA POSTAJA

Železniški promet je v Mariboru stekel leta 1846 z otvoritvijo odseka Gradec–Celje, ki je bila del proge Dunaj–Trst. Prva lokomotiva je v Maribor prispela leta 1846, prvi potniški vlak pa junija istega leta. 

Z izgradnjo Koroške železnice Maribor postane križišče dveh prog v zasebni lasti Južnih železnic, kar pa popolnoma spremeni razvoj Maribora. 

Prva železniška postaja je bila med bombardiranjem v 2. svetovni vojni popolnoma uničena. Postaja je bila prvotno nadstropna, opečnata stavba s petimi vrati, veliko vežo z blagajnami, čakalnicami, salonom, pisarnami, pošto, okrepčevalnico in dvorano, ki je pokrivala tri tire z vmesnimi peroni. Novo železniško postajo je zasnoval arhitekt Milan Černigoj in je bila zgrajena leta 1954 v stilu poznega slovenskega funkcionalizma. 

INTES

Parni mlin za glavnim kolodvorom je bil postavljen med letoma 1874 in 1876, njegov prvi lastnik je bil Alojz pl. Kriehuber, ki pa ga je po bankrotu prodal Ludviku Franzu, ki je ob mlinu uredil še tovarno testenin. Tovarno testenin je gospod Franz imel tudi v Zagrebu in Novem Sadu. 

Leta 1947 je bilo podjetje podržavljeno in preimenovano v Mlin in testenine Maribor. V 50. letih 20. stoletja so se podjetju pridružili številni mlinarski in pekarniški obrati iz Pomurja, Podravja in Koroške. 

Leta 1964 se podjetje preimenuje v Živilski kombinat Intes Maribor in s tem pride tudi do rekonstrukcije tovarne testenin, obnovile in zgradile so se nove pekarne, postavila se je tovarna fritatov in jušnih kroglic. Intes je s tem postal največji proizvajalec jušnih zakuh v Jugoslaviji. 

VESNA – PODJETJE ZA AKUMULATORSKO DEJAVNOST

Tovarna Vesna je bila ustanovljena leta 1936 kot manjši obrat za proizvodnjo akumulatorjev in je bila po osamosvojitvi nacionalizirana. Po večletnem samostojnem obratovanju je prešla v sestav podjetja Avtoobnova in je kot obrat Vesna proizvajala starter akumulatorje, skoraj ni bilo avtomobila v Mariboru, ki ne bi imel Vesna akumulatorja. 

LILET

Leta 1946 je bila z združitvijo zaplenjenega podjetja Vilka Blatnika in nacionaliziranega podjetja Karo (last Karla Rogliča) ustanovljena Tovarna čevljev Maribor, ki je imela sedež na Gregorčičevi ulici. Podjetje je bilo poznano po izdelovanju svoje lahke obutve in je v 50. letih imelo 130 zaposlenih. Leta 1962 se je tovarna preimenovala v Lilet Tovarno čevljev Maribor. Lilet je bila ena prvih tovarn v Mariboru, ki je šla v stečaj.  

TOVARNA ZLATOROG MARIBOR

Zlatorog se je razvil iz majhnega podjetja, ki ga leta 1887 prevzame Karl Broz, ki je tovarno leta 1899 preselil v Melje. V proizvodnji tovarne Zlatorog so se delala mila, prav tako je pa je imela komisijsko trgovino s kemičnimi in deželnimi proizvodi. Tovarna je zamenjala kar nekaj imen in je bila med 2. svetovno vojno popolnoma porušena. 

Po vojni je bilo podjetje podržavljeno, njeni zadnji lastniki pa obtoženi sodelovanja z okupatorjem. Nova Tovarna Zlatorog pa je bila ustanovljena leta 1949, katere predmet poslovanja je bil izdelovanje vseh vrst mila in pralnega praška, topljenje loja in tehničnih maščob, glicerina, kozmetičnih sredstev, maziv in lepil za tehnične namene, predelovali so drevesno smolo ter regenerirali mineralna odpadna olja. 

Zlatorog pa je bil eno prvih podjetij, ki je od države dobilo dovoljenje, da si lahko samo išče surovine pri najcenejših in najboljših ponudnikih. Prav tako pa je bilo prvo podjetje, ki ga je odkupilo tuje podjetje in ga s tem rešilo stečaja. Podjetje se je tako po novem imenovalo Henkel Zlatorog. Zadnje ime dobi podjetje leta 1998 in to je Henkel Slovenija. 

MARIBORSKA LIVARNA

Za uradni začetek podjetja se šteje postavitev novih objektov na današnji lokaciji daljnega leta 1924. Do takrat je to bilo majhno podjetje z imenom inž. J. & H. Bühl, livarna zvonov in kovin in strojno stavbena delavnica Maribor, ki je zaposlovalo 20 delavcev. 

Eden prvih izdelkov novega obrata je bil velik bronast zvon, ki je takrat bil največji ulit bronasti zvon v Jugoslaviji in je bil izdelan za mariborsko Frančiškansko cerkev. Zvon je tehtal 3375 kg. 

Prav tako pa se je razširil asortima podjetja od proizvodnje zvonov in ostalih ulitkov ter vinskih armatur na vrsto ostalih armatur in drugih izdelkov. 

Nov lastnik tovarne je leta 1936 kupil novo stiskalnico ter začel s proizvodnjo vlečene medenine. S to potezo je rešil podjetje in hkrati je bil omogočen razvoj podjetja. 

Med vojno se je status tovarne spremenil, po novem je bila tovarna le podružnica lastnikove tovarne v Avstriji. Vodstvo je bilo po tem popolnoma nemško. Tovarna pa je bila po vojni v ruševinah. 

Vendar so bila že na začetku leta 1946 obnovitvena dela v glavnem zaključena in proizvodnja se je počasi vračala na normalne tire. Tovarna je v tem času zaposlovala 168 delavcev. Proizvodnja pa je temeljila na že usvojeni tehnologiji in tradiciji. Z leti je število zaposlenih naraščalo, kajti zahteve po velikih količinah kakovostnih izdelkov so prihajale z vseh strani. 

Delavci so marsikateri problem reševali z iznajdljivostjo, marsikateri stroj so izdelali kar sami, s tem so omogočili izdelovanje že ustaljenih proizvodov ter širitev asortimaja. Tako je bilo v desetih letih po vojni prijavljenih kar 196 različnih predlogov racionalizacije, inovatorstva in iznajdb, zaradi tega je bilo podjetje v samem vrhu kovinske industrije v Jugoslaviji. Prvi v Jugoslaviji so tudi izdelovali dve elektro indukcijski peči. 

Podjetje je postopoma začelo izvažati izdelke na zahtevna evropska in ameriška tržišča. Do leta 1960 se je podjetje močno razširilo, prenovilo dotrajane zgradbe, zgradilo nove, v njem pa je bilo zaposlenih več kot 1000 delavcev. Podjetje je začelo vlagati tudi v svoje zaposlene, ki so se vključevali v sindikat, v kulturna in telovadna društva, imeli so tudi delavsko uslužbensko restavracijo ter lastno čevljarsko delavnico.

Leta 1967 je MLM uvedla blagovno znamko ARMAL, ki se dobrih 20 let razvije v kopalniško linijo ter šest let kasneje še aluminijaste radiatorje AKLIMAT. Obe znamki sta bili med bolj prepoznavnimi znamkami livarne. Podjetje se je širilo in skupaj s tem se je širil tudi njihov asortima. 

Po osamosvojitvi Slovenije se začnejo težki časi tudi za MLM, kljub vsem poskusom prestrukturiranja, modernizacije proizvodnje, razširitve asortimaja je leta 2013 prišlo do stečaja podjetja. MLM je začela z aktivnostmi celovitega finančnega in poslovnega prestrukturiranja, ki naj bi omogočilo konkurenčno sposobnost družbe. MLM po skoraj sto letih še vedno vztraja in se poskuša obdržati. 

Leta 1946 je livarna zaposlovala 200 delavcev, ki so proizvedli 988 ton izdelkov, leta 1970 1517 delavcev, ki je leta 1978 proizvedlo 10.831 ton proizvodov, leta 1979 je bilo zaposlenih 2045 delavcev, proizvodnja pa je znašala skoraj 20.000 ton. Leta 2009 je podjetje zaposlovalo 722 delavcev.

TEKSTILNI INŠTITUT

Tekstilni inštitut je bil ustanovljen 3. 8. 1953, njegove naloge pa so bile znanstveno proučevanje tehnoloških, organizacijskih in ekonomskih problemov, pomembnih za razvoj tekstilne industrije, standardizacija in izboljšave, uvajanje novih tehnoloških postopkov v tekstilno industrijo, dajanje strokovnih nasvetov tekstilnim podjetjem, izdelovanje novih projektov in preizkušanje materiala za tekstilno stroko. 

Kasneje delovanje inštituta postane multidisciplinarno, posegalo je tudi na področja, ki niso bila povezana s tekstilom, vendar so kljub temu predstavljala razvojne možnosti – tehnični tekstil, farmacevtski, kozmetični in kemični izdelki, strojegradnja. 

27. 12. 2016 pa se je po vladnem sklepu tekstilni inštitut zaradi nelikvidnosti pridružil k javnemu zavodu Inštitutu informacijskih znanosti. 

MTT – MARIBORSKA TEKSTILNA TOVARNA

Bila je na območju nekdanje Hutterjeve tovarne in je nastala z združevanjem predvojnih tekstilnih tovarn. V podjetje Mariborske bombažne tkalnice so se leta 1946 združile Roteks, Jugosvila in Jugotekstil. Leta 1947 pa se je združil še MA – VA ter Hutter in drugi v Mariborsko tekstilno tovarno in obe podjetji se nato združita v MTT. 

Bila je največja tekstilna tovarna v Jugoslaviji, ki je kot prva v Mariboru in Sloveniji začela izvažati tkanine. Tovarna je redno nastopala na sejmih v Jugoslaviji, Češkoslovaškem in v Nemčiji. Svoje blago pa je izvažala v Italijo, Nemčijo, Norveško, Švedsko, Tanzanijo, Sudan, Savdsko Arabijo, Jordanijo; Irak in Libanon. 

Leta 1990 se tovarne med seboj spet razdružijo nazaj v MTT − Tovarna tkanin Melje, Tabor, Merinka, Tovarna sukanca in pozamenterije in Tovarna volnenih izdelkov Majšperk.

METALNA

Podjetje pzačne z obratovanje nekje okoli leta 1920. Ukvarjalo se je s strojegradnjo, konstrukcijo in montažo. Iz delavnice gradbišča hidroelektrarne Fala je tako nastala Splošna stavbena družba Maribor Tezno. Podjetje se je prvotno ukvarjalo z železnimi konstrukcijami, kasneje se ustanovi tovarna vijakov in zakovic, gradili so mostove, skeletne visoke gradnje, žerjavne konstrukcije, daljnovodne stebre, rudniške naprave, manjše cevovodne naprave, cisterne in rezervoarje. 

Po 2. svetovni vojni so začeli s projektiranjem, izdelovanjem ter montiranjem hidromehanske opreme ter žerjavov. Gradili so železniške mostove v Grčiji, opremljali hidroelektrarne, pristanišča in tovarne po vsem svetu. 

Konec 50. let se ji pridruži Tovarna poljedelskih strojev, leta 1963 odpre v Kremlju obrat za proizvodnjo konstrukcij, leta 1972 pa obrat za proizvodnjo gradbene opreme na Senovem. 

V času delavskega samoupravljanja je bila preoblikovana v TOZD, ki je bil ukinjen leta 1990. Po ukinitvi TOZD-a je Metalna Maribor d. d. ustanovila več družb, vendar kljub vsemu trudu ni mogla ubežati stečajnemu postopku, ki se je začel leta 1995. 

TAM

TAM je svojo pot začel v 2. svetovni vojni. Nemci so potrebovali varno in primerno lokacijo za izdelavo letalskih delov. Z gradnjo so začeli 25. julija 1941 in do leta 1942 je tovarna imela zaposlenih že 7105 ljudi. Tovarno so pod prisilo gradili domačini in tuji ujetniki pod okupacijsko oblastjo. Leta 1943 so začeli z izgradnjo podzemnih dvoran, da je lahko proizvodnja nemoteno potekala do konca vojne. Zavezniška letala leta 1944 povzročijo ogromno škodo na tovarni in proizvodnja začne upadati. 

Po koncu vojne se je Zvezno ministrstvo za industrijo odločilo, da se tovarna ne bo več ukvarjala z letalsko industrijo, temveč jo bo nadomestila avtomobilska proizvodnja. Tovarna dobi tudi novo ime, iz tovarne letalskih delov se preimenuje v Tovarno avtomobilov Maribor Tezno. Prvo vozilo, ki je zapustilo proizvodnjo, se je imenovalo Pionir, ki so ga izdelovali po češki licenci.  

Leta 1953 je bil izdelan prvi, v TAM-u skonstruiran, kamion, ki so ga poimenovali Luka.

Postopoma postane TAM največji proizvajalec tovornjakov in avtobusov v Jugoslaviji. 

Z novim imenom − Tovarna avtomobilov in motorjev Maribor − dajo na trg družino vozil TAM 2000, začeli pa so izdelavo vojaških tovornjakov za potrebe jugoslovanske ljudske armade.

Po razpadu Jugoslavije se TAM razdrobi v več manjših podjetij, ki nadaljujejo proizvodni program nekdanjega TAM-a. Kljub vsemu pa je bil leta 1996 uveden stečaj za vse odvisne družbe ter TAM. 

Leta 2001 se ustanovi podjetje TVM – Tovarna vozil Maribor, ki izdeluje avtobuse, nadgrajujejo oziroma predelujejo dostavna vozila znamke Iveco in izdelujejo šasije. Vendar je tudi za novo podjetje leta 2011 uveden stečajni postopek. 

TAM v številkah: 

• leta 1986 je bilo proizvedenih 200.000 vozil, zaposlenih 8175 oseb, nekaj več kot 6000 moških in okoli 2000 žensk, 
• leta 1947 izdelajo prvih 29 Pionirjev,
• V prvih petnajstih letih po vojni izdelajo 17.416 pionirjev,
• leta 1950 začnejo izdelavo avtobusov PIONIR,
• leta 1952 po Jugoslaviji organizirajo lastno servisno službo,
• leta 1953 začnejo z odpiranjem prodajaln vozil v jugoslovanskih mestih,
• leta 1957 predstavijo nov tovornjak TAM 4500, ki je proizveden po licenci KHD,
• vozila so izvažali v Turčijo, Burmo, Nemčijo, Irak, Kitajsko, Saudsko Arabijo, Alžirijo, Bolgarijo, Egipt, Indonezijo, Kongo, Gano, Kolumbijo, Pakistan, Sovjetsko zvezo in Poljsko, na vrhuncu obsega osnovni proizvodni program 15 različnih tipov tovornjakov in avtobusov, večinoma lastne konstrukcije; skupaj s posebnimi vozili, kot so gasilski ali komunalni pa je bilo na razpolago več kot 90 tipov vozil,
• leta 1947 je potrjen logotip s tremi krogi in peterokrako zvezdo v sredini, ki ga je oblikoval arhitekt Černigoj.