Ime mi je Maribor

Maribor je nastal na mestnem griču Piramida in je v 12. stoletju bil del mejne grofije frankovske države. Franki so na začetku 12. stoletja na griču postavili trdnjavo, zaradi lažjega nadzora Dravske doline pred madžarskimi vpadi. Grad se prvič omenja v pisnih dokumentih 20. oktobra 1164 kot castrum Marchburg – grad v marki, v nemščini Burg in der Mark ali Markpurg, Markburg, kasneje pa Marburg. Najverjetneje pa je grad stal na griču že pred tem, kajti leta 1124 zasledimo omembo mejnega grofa Podravske krajine iz rodu Spanheimov, s predikatom Mariborski – Bernard Mariborski.

V listini vojvode Leopolda VI. Babenberžana je leta 1209 Maribor omenjen kot forum Marchuprch, torej kot trg. Maribor pa se prvič omenja kot mesto v listini iz dne 4. december 1254, in sicer kot civitatem Marpurg.

Do začetka 19. stoletja ima mesto nemško ime Marburk, ki ga Slovenci popačijo v Marprok, da pa ne bi prišlo do zamenjave z nemškim mestom Marburg – Marburg an der Lahn so začeli mesto zapisovati kot Marburg an der Drau (Marburg na Dravi).

V pismu Ljudevitu Gaju, 10. 11. 1836, Stanko Vraz prvič uporabi zapisa slovenskega imena Marbor. Vraz se je pri prevodu zgledoval po nemškem prevodu imena Branibor, ki so ga Nemci prevedli v Brandenburg. Tako je obdržal prvi del besede Mar, nemški burg pa je spremenil v bor. Kasneje je opustil uporabo Marbor in začel dosledno uporabljati ime Maribor. Njegovemu zgledu so leta 1838 začeli slediti njegovi prijatelji, ki so začeli uporabljati ime Maribor.

Ime Maribor je naletelo med Slovenci na odpor in tako je borba za uveljavitev Maribora trajala naslednjih 25 let.

Imenu da pomen slovenski državni poslanec Lovro Toman (politik in pesnik, avtor prvega slovenskega necenzuriranega tiska) z izdajo pesmi Mar i bor. Ime Maribor se je tako končno uveljavilo med Slovenci in slovensko geslo mesta tako postane

Mar i bo – MAR MI JE I(in) BORim se za to mesto.