{"id":851,"date":"2023-10-27T06:47:02","date_gmt":"2023-10-27T06:47:02","guid":{"rendered":"https:\/\/hostelpekarna.eu?p=851"},"modified":"2023-10-27T06:50:47","modified_gmt":"2023-10-27T06:50:47","slug":"rotovski-trg","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/hostelpekarna.eu\/sl\/rotovski-trg\/","title":{"rendered":"Rotov\u0161ki trg"},"content":{"rendered":"\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t
\n\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\n\t\t\t\t\t\t<\/span>\n\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t<\/section>\n\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t
\n\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t

<\/p>

V\u010cASIH PIVNICA, DANES KNJI\u017dNICA<\/h5>

Hi\u0161a na Rotov\u0161kem trgu \u0161tevilka 2 je ena tistih, ki jo je obiskal skoraj vsak Maribor\u010dan. V povojnih \u010dasih pomanjkanja so tam delili ri\u017e, kavo ali jaj\u010dni prah, bolj znan kot Trumanova jajca.<\/p>

V hi\u0161i \u0161tevilka 2 na Rotov\u0161kem trgu od leta 1960 domuje Mariborska knji\u017enica. Do 2010 je bilo tam tudi Lutkovno gledali\u0161\u010de in prav v tej hi\u0161i je na stotine mladih do\u017eivelo (in \u0161e do\u017eivlja) prvi stik s kulturo. Zgodovina hi\u0161e je pisana in bogata, kot so vsebine knjig na policah. Stavba z dana\u0161njim naslovom Rotov\u0161ki trg 2 je nastala iz dveh lo\u010denih hi\u0161, podobno kot to velja tudi za poslopje Rotov\u017ea samega. Ju\u017ena hi\u0161a je imela \u0161tevilko 2, severna pa 3. \u0160ele v tridesetih letih dvajsetega stoletja so hi\u0161i zdru\u017eili in temeljito prezidali, novi stavbi pa dali dana\u0161nji naslov.\u00a0<\/p>

GOSTILNA PRI MESTU GRADEC<\/h5>

Do konca 18. stoletja je bila ju\u017ena hi\u0161a s \u0161tevilko 2 v lasti Vetrinjskega dvora, ko jo je prevzel Andrej Tappeiner, kasnej\u0161i zelo uspe\u0161en mariborski \u017eupan in pivovarnar. Leta 1834 je prodal hi\u0161o Regini Vogl, ki pa se je v kupoprodajni pogodbi morala zavezati, da se tam ne bo to\u010dilo pija\u010d in da je ne bo dajala v najem. Ko je Tappeiner leta 1841 prodal svojo pivovarno na bli\u017enjem Glavnem trgu Francu \u010celigiju in se preselil v Sv. Lovrenc pri Pu\u0161\u010davi (Lovrenc na Pohorju), kjer je kupil steklarno, je Regina Vogl smatrala, da dolo\u010dilo o prepovedi to\u010denja pija\u010d ne velja ve\u010d in je \u017eelela v hi\u0161i odpreti gostilno. A novi lastnik pivovarne \u010celigi je vztrajal pri spo\u0161tovanju pogodbe in po dvoletnem pravdanju spor tudi dobil. O\u010ditno je mo\u017eakar dobro vedel, zakaj je tako vztrajal. \u017de leto dni kasneje je Voglova hi\u0161o, v kateri ni smela imeti gostilne in je zanjo pomenila zgolj stro\u0161ek, prodala prav njemu. \u010celigi je obokano in hladno pritli\u010dno sobo v poletnih mesecih uporabljal kot to\u010dilnico svojega piva, pozimi, ko je bila to\u010dilnica zaprta, pa kletne prostore za skladi\u0161\u010de.<\/p>

Pivnica je bila v poletnih mesecih dobro obiskana in so prostori kmalu postali pretesni, zato je \u010celigi leta 1861 od lekarnarja Janeza Nosa (Nossa), lastnika bli\u017enje Mestne lekarne pri Orlu na Glavnem trgu \u0161t. 12, kupil zemlji\u0161\u010de med hi\u0161o in Rotov\u017eem, ta pa si je v pogodbi zase in za svoje potomce izposloval slu\u017enostno pravico prehoda med Lekarni\u0161ko ulico in Rotov\u0161kim trgom. V prezidani in pove\u010dani hi\u0161i sta Franc in Marija \u010celigi odprla gostilno Pri mestu Gradcu (po prvi svetovni vojni se preimenuje v gostilno Rotov\u017e), med Maribor\u010dani pa je bila znana kot Pivnica. V prvem nadstropju hi\u0161e, nad gostilno, je bila dvorana z gledali\u0161kim odrom. Od leta 1861 je prostore uporabljala Slovanska \u010ditalnica. V Mariboru je bilo to obdobje slovenskega narodnega preporoda in prav \u010ditalni\u0161ki krogi so najbolj zaslu\u017eni za utrjevanje slovenstva med prebivalci.\u00a0<\/p>

BILJARDNA MIZA ZA KATOLI\u0160KE MOJSTRE<\/h5>

Se pa je v za\u010detku sedemdesetih let devetnajstega stoletja \u010celigi odlo\u010dil, da svojim gostom Pivnice ponudi \u0161e kavarno nad njo, zato se je morala \u010ditalnica iz prostorov izseliti. Nova kavarna se med Maribor\u010dani ni najbolj prijela, prostor je postal le “redno zbirali\u0161\u010de po ob\u010dinskih sejah trudnih ob\u010dinskih o\u010detov”, zato je bila v osemdesetih letih opu\u0161\u010dena. Prazen prostor nad gostilno in Pivnico je najelo Katoli\u0161ko dru\u0161tvo rokodelskih pomo\u010dnikov; iz njega leta 1901 nastane Dru\u0161tvo katoli\u0161kih mojstrov. V Pivnici je dru\u0161tvo za svoje potrebe takoj naredilo nov oder, lastnik \u010celigi pa je novim najemnikom priskrbel \u0161e biljardno mizo, v tistih \u010dasih v mestu \u0161e sila redko komoditeto.<\/p>

Med prvo svetovno vojno so prostori gostilne slu\u017eili vojski za “prezetiranje rekrutov”, po vojni in Maistrovem prevratu pa prostore spet zasede katoli\u0161ko dru\u0161tvo, ki je v njih bilo \u017ee pred vojno. Potem pa 26. februarja 1924 vzame hi\u0161o v najem Katarina Maglica in \u017ee junija istega leta se morajo katoli\u0161ki mojstri izseliti, le dve leti kasneje pa se lastni\u0161tvo spet spremeni. Nova lastnica, Nabavljalna zadruga dr\u017eavnih uslu\u017ebencev, hi\u0161o podre in na istem mestu zgradi poslopje, ki je danes ju\u017eni del Rotov\u0161kega trga \u0161t. 2. V njej uredijo \u0161pecerijsko in manufakturno trgovino.\u00a0<\/p>

\u017dEJO GASILI PRI MOKI<\/h5>

Severna hi\u0161a z nekdanjo \u0161tevilko 3 je bila postavljena na delu posesti Franca in Klare Aichmeier. V zemlji\u0161ki knjigi iz okoli leta 1830 izvemo, da je \u0161lo za “me\u0161\u010dansko, zidano in z opeko krito stanovanjsko hi\u0161o”, k njej pa je spadal tudi javni vodnjak. Prvi lastnik hi\u0161e je bil kresijski in\u017eenir Kajetan pl. Artner, 1. novembra leta 1832 jo je prodal sodarju Francu Gorniku. Lokacija hi\u0161e je bila na zelo \u017eivahni in prometni lokaciji in sodar Gornik je v njej uspe\u0161no opravljal svojo obrt vse do leta 1869, ko jo je prodal zakoncema Schraml. Carl in Marija Schraml nista bila obrtnika, ampak gostilni\u010darja. Hi\u0161o sta preuredila v gostilno Pri moki, ki je konkurirala sosednji Pri mestu Gradcu. Zanimivo je, da je podobno kot prej pri sosedih tudi v tej gostilni svoje prostore na\u0161la Slovanska \u010ditalnica.<\/p>

“Najete so bile pripravne sobe pri gosp. \u0160ramelnu, pravi\u010dnemu in po\u0161tenemu Nemcu, nakupilo se je za prve potrebe pohi\u0161tvo, omislil se kin\u010d primerne slike slovenskih in slovanskih veljakov na znanstvenem, dr\u017eavnem in cerkvenem polju in poslednji\u010d s posebno pomo\u010djo gosp. dr. Dominku\u0161 in drugih po\u017ertvovalnih rodoljubov tudi glasovir,” se je prostorov ob dvajseti obletnici \u010ditalnice leta 1881 spomnil profesor Janez Majciger. Da so bili prostori \u010ditalnice res prava utrdba slov(e\/a)nstva, pri\u010da tudi odlomek zapisa v Kme\u010dkih in rokodelskih novicah: “… in glej ptujec, \u010de te na\u0161a re\u010d zanima, pri g. \u0160rameljnu stopaj krez nekoliko stopnic v prav mi\u010den vhod in zagleda\u0161 zlati nadpis \u2018Slovanska \u010ditavnica\u2018. Duri odpri in sebi nasproti vidi\u0161 v prostorni sobi ob\u010dno spo\u0161tovano sliko Njih veli\u010danstva na\u0161ega svitlega cesarja in okoli velika\u0161e slovanskega rodu …”<\/p>

Se pa je v \u010dasu, ko je \u010ditalnica bivala v gostilni Pri moki, med slovenskim prebivalstvom \u017ee za\u010delo politi\u010dno lo\u010devanje in med \u010ditalni\u010darji ni bilo ve\u010d tistega prvotnega zagona in enotnosti. Tako so bili prostori do leta 1875 predvsem zato\u010di\u0161\u010de slovenskih dijakov, ki so tja hodili prebirat slovenske \u010dasnike in revije. Njihovi nem\u0161ki profesorji v gostilno, kjer je gostovala slovanska \u010ditalnica, namre\u010d niso zahajali.<\/p>

Leta 1900 sta zakonca Schraml hi\u0161o prodala Antonu Serjancu, ki je v njej med letoma 1907 in 1908 prodajal les, premog in stavbno pohi\u0161tvo, oktobra 1908 pa jo je prodal Heleni Hawlik. Njen mo\u017e Franc je imel v njej trgovino z mineralnimi vodami do leta 1913. Leto kasneje je hi\u0161o na dra\u017ebi kupila mariborska Podporna blagajna (Aushilfkassaverein) in jo takoj prodala okrajni bolni\u0161ki blagajni. Ta je bila v njej vse do leta 1929, ko jo je kupila Nabavljalna zadruga dr\u017eavnih uslu\u017ebencev, \u017ee lastnica sosednje ju\u017ene hi\u0161e.\u00a0<\/p>

OD NABAVLJALNE ZADRUGE DO KNJI\u017dNICE<\/h5>

Zadruga je kmalu obe hi\u0161i prezidala in zdru\u017eila v eno, tako, kot jo poznamo \u0161e danes. Po regulaciji tega dela Rotov\u0161kega trga ja dobila stavna enotno hi\u0161no \u0161tevilko 2. Nabavljalna zadruga dr\u017eavnih uslu\u017ebencev je imela okoli leta 1930 \u017ee 7000 \u010dlanov in na Rotov\u0161kem trgu 2 je za njih uredila \u0161pecerijo z moderno pekarno v kleti. Kruh in pecivo so pekli ve\u010dinoma Primorci, svojim \u010dlanom pa so ga dostavljali tudi na dom. V hi\u0161i je bila tudi restavracija s Cankarjevo sobo, stregla se je dobra doma\u010da hrana, v prvem nadstropju pa je bila \u0161e soba za goste. V prostoru, kjer je bilo kasneje dolga leta lutkovno gledali\u0161\u010d, je imela zadruga skladi\u0161\u010de, spodaj pa trgovino s tekstilom. Poleg pekarne je bilo v kleti tudi skladi\u0161\u010de za olje in vina; tega so nabavljali v Dalmaciji. Tudi ko je bilo na\u0161e mesto okupirano, Nemci v stavni niso uvedli ve\u010djih sprememb. Le hrano se je dalo dobiti zgolj na \u017eivilske bone, zagotovo pa se tudi soba v restavraciji ni ve\u010d imenovala po Ivanu Cankarju.<\/p>

Po vojni je bila v hi\u0161i nekaj \u010dasa “prodajalna s prehrambnimi predmeti” Naproza. To so bili povojni \u010dasi pomanjkanja in na \u017eivilske nakaznice so delili ri\u017e, kavo ali jaj\u010dni prah, med Maribor\u010danimi bolj znan kot Trumanova jajca. Nekaj \u010dasa je imelo tam prostore tudi steklarstvo Kristal, svoja skladi\u0161\u010da prehrambno podjetje Gruda, v hi\u0161i je bila tudi restavracija Dubrovnik gostinskega podjetja Majolika.<\/p>

Sredi petdesetih let dvajsetega stoletja so restavracijo preuredili v menzo Rde\u010dega kri\u017ea z vhodom v Lekarni\u0161ki ulici. V njej je dnevno ve\u010d kot 400 otrok za zelo nizko ceno lahko dobilo tri tople obroke. Tam so se prehranjevali u\u010denci osnovnih in dijaki srednjih \u0161ol, vajenci in “voza\u010di” iz okoli\u0161kih krajev, otroci zaposlenih mater in tisti, ki so v mestu bivali le med tednom za \u010dasa \u0161olanja. Socialno najbolj ogro\u017eenim otrokom so obroke v celoti krili Socialno skrbstvo, Dru\u0161tvo prijateljev mladine in Rde\u010di kri\u017e. Ureditev, ki je vredna posnemanja tudi danes.<\/p><\/div><\/div><\/div>

<\/p>\t\t\t\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t<\/section>\n\t\t\t\t

\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t
\n\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\n\t\t\t\t\t
<\/div>\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a>\n\t\t\t\t\t\t\t\n\t\t\t\t\t
<\/div>\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a>\n\t\t\t\t\t\t\t\n\t\t\t\t\t
<\/div>\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a>\n\t\t\t\t\t\t\t\n\t\t\t\t\t
<\/div>\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t<\/section>\n\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t
\n\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t

Tekst zbrala in uredila:\u00a0Eva Mataln\u00a0
Prevod:\u00a0Maja Miklavc & Miha Odar
Fotografije:\u00a0Igor Unuk<\/a><\/p>

Viri:<\/p>