{"id":839,"date":"2023-10-27T06:41:15","date_gmt":"2023-10-27T06:41:15","guid":{"rendered":"https:\/\/hostelpekarna.eu?p=839"},"modified":"2023-10-27T06:45:16","modified_gmt":"2023-10-27T06:45:16","slug":"dravski-splavarji","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/hostelpekarna.eu\/sl\/dravski-splavarji\/","title":{"rendered":"Dravski splavarji"},"content":{"rendered":"\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t
\n\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\n\t\t\t\t\t\t<\/span>\n\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t<\/section>\n\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t
\n\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t

<\/p>

Maribor do 18. stoletja zaostaja za drugimi evropskimi mesti, kajti razvijata se samo usnjarstvo in mlinarstvo, vendar ima prav poseben dragulj, ki je mesto o\u017eivel, in to je reka Drava.<\/p>

Reka Drava je bila vir \u017eivljenja in pomembna prometnica \u017ee v rimskih \u010dasih, predvsem zaradi mesta Poetovijo (Ptuj), ki je bil rimski voja\u0161ki sede\u017e z re\u010dno floto.<\/p>

Za\u010detke splavarjenja, ki pa je bila ena glavnih panog Maribora in od katere je \u017eivela \u017eivahna gostilni\u0161ka dejavnost ter zaradi katere so zrasla skladi\u0161\u010da lesa ob Dravi, lahko umestimo dale\u010d v preteklost. Predvsem zaradi tega, ker evropske reke, na katerih se je razvilo splavarstvo, te\u010dejo skozi de\u017eele, bogate z lesom. Tudi Drava te\u010de skozi pre\u010dudovito dolino, bogato z lesom.<\/p>

Najstarej\u0161a pri\u010devanja o splavarjenju najdemo v listini (1280) viteza Otta Velika\u0161kega, v kateri omogo\u010da pobiranje mitnine za prevoz sodov pri velikov\u0161kem mostu. V listini je zavedno, da so prazne sode vozili na splavih, v Mariboru so jih napolnili z vinom in jih z vozovi odpeljali nazaj na Koro\u0161ko. Najden je bil tudi zapis v urbarju samostana sv. Pavla iz leta 1289, ki govori o podlo\u017enikih, ki so pripeljali les na \u0160tajersko, ki ga je samostan potreboval za svoje vinograde. Leta 1371 pa urbar iz sv. Lovrenca na Pohorju navaja, da se prebivalci ukvarjajo s prevozom razli\u010dnih vrst lesa, prav poseben pomeni naj bi imeli koli za vinograde.<\/p>

V srednjem veku je bil re\u010dni lesni transport \u017ee razmeroma razvit in v prvi polovici 16. stoletja smo pri\u010da mo\u010dno raz\u0161irjeni trgovini na Dravi med Beljakom in Ptujem. S splavi so ve\u010dinoma preva\u017eali vino, \u017eelezne izdelke in tekst.<\/p>

Pove\u010dan promet na Dravi, predvsem transport lesa, pa je prinesel potrebo po ve\u010djih in solidnej\u0161ih plovilih in v 16. stoletju se tako za\u010dne obdobje \u0161ajkarstva. Plule so od Vuzenice vse do Vojvodine v dana\u0161nji Srbiji. Vuzenico so de\u017eelni stanovi dolo\u010dili za gradbeno in voja\u0161ko pristani\u0161\u010de \u0161ajk in je slovela kot kraj, kjer zdelujejo preko meja znana in kakovostna plovila po Dravi \u2013 \u0161ajke. Leta 1541 naj bi tam izdelali, za prevoz hrane cesarski vojski na Ogrskem, kar 40 \u0161ajk.\u00a0<\/p>

\u0160AJKA<\/h5>

\u0160ajka je bila trdo grajeno plovilo, dolga okoli 20 metrov in \u0161iroka 6 metrov. Upravljalo pa jo je s ponjavami 6 splavarjev ter je lahko preva\u017eala nekje od 40 do 60 kubi\u010dnih metrov desk. Izdelava \u0161ajk je bila zahtevnej\u0161a in zamudnej\u0161a kot izdelava splavov, zaradi lesa je bila tudi dra\u017eja. Les, ki je sestavljal \u0161ajko, torej osnovno plovilo, je bil namenjen prodaji, na njej pa so preva\u017eali \u0161e sadje, \u010dreslovino in kremen\u010dev pesek za pohorske gla\u017eute.\u00a0<\/p>

\u0160ajko je izpodrinil splav, kajti zaradi novega na\u010dina vezave splavov je bilo omogo\u010deno hitrej\u0161e nakladanje in prevoz ve\u010djih koli\u010din lesa, kar je seveda pocenilo kon\u010dno ceno lesa.\u00a0<\/p>

SPLAV<\/h5>

Najmanj\u0161i splav je lahko prepeljal do 80 kubi\u010dnih metrov lesa, najve\u010dji pa kar 130. Dravski splav je imel obliko trapeza, dolg je bil 32 metrov, \u0161irok pa od spredaj 6 metrov, od zadaj pa 5 metrov. Spredaj in zadaj je imel vsak splav po troje vesel, kar je pomenilo, da je splav upravljalo 6 splavarjev. Na za\u010detku 20. stoletja pridejo v Dravsko dolino splavarji iz Italije, ki so za\u010deli splave vezati na druga\u010den na\u010din in jih s tem spredaj raz\u0161irili, zadaj pa zo\u017eili. Dravski splavarji so te splave imenovali \u00bbitalijan\u010dki\u00ab.\u00a0<\/p>

Splavarstvo je doseglo razcvet v 19. stoletju zaradi ugodnih transportnih izra\u010dunov. Splav je namre\u010d bil hkrati transportno in tovorno sredstvo, kar je pomenilo, da je po\u0161iljka do cilja pri\u0161la brezpla\u010dno. Lesna industrija se je mo\u010dno razvila v pohorskih in kobanskih krajih, ki so bile bogate z lesom, ki so ga uporabljali predvsem kot gradbeni material. Po letu 1918 se lesarsko tr\u017ei\u0161\u010de raz\u0161iri tudi na Hrva\u0161ko in v Srbijo. V tem \u010dasu naj bi bilo na Dravi ve\u010d kot 500 splavarjev, ki so sestavljali splave v 60 pristani\u0161\u010dih od Libeli\u010d do Maribora. Od dela splavarjev naj bi \u017eivelo vsaj 2000 ljudi, delo je bilo namre\u010d dobro pla\u010dano in zato zelo mikavno. Razvila se je mo\u010dna splavarska tradicija, kajti splavarstvo se je prena\u0161alo iz roda v rod. Splavarsko delo pa je bilo sezonske narave, izven sezone so se splavarji ukvarjali z drobnim kmetijstvom ali gozdarstvom.<\/p>

MARIBOR IN SPLAVARSTVO<\/h5>

Letno naj bi po Dravi plulo tudi do 2000 splavarjev, ki naj bi prepeljali ve\u010d kot 200.000 kubi\u010dnih metrov lesa. Maribor je bil za splavarje prva postaja. Pristajali\u0161\u010de splavov v Mariboru se \u0161e danes imenuje Lent \u2212 pristani\u0161\u010de. Maribor je bil prometno kri\u017ei\u0161\u010de, do katerega je bila iz Dravske doline opravljena najbolj naporna in nevarna pot. Drava je bila do 20. stoletja dero\u010da reka, z obilo brzic, plitvin in skalnatih o\u017ein. V Mariboru so se splavarjem pridru\u017eili splavarji z mariborskega konca, ve\u010dinoma iz Dupleka, oskrbeli so se s hrano ter prespali v znani gostilni Dabringer. Pristajanje splavov je bil spektakularen dogodek, zato splavi in splavarji dobijo v mestu romanti\u010den pridih.\u00a0<\/p>

Od Len\u0161ata do Dubrove je bilo na splavu 6 splavarjev, od Dubrove dalje pa samo \u0161tirje, kajti reka se je umirila, za razkladanje pa niso bili potrebni ve\u010d samo splavarji, ampak so lahko najeli doma\u010dine. Od Donje Dubrove je bila Drava mejna reka med Mad\u017earsko in takratno Jugoslavijo, kar je pomenilo, da so morali opraviti carinske formalnosti, tako so splav zape\u010datili in pla\u010dati so morali carino, na tem podro\u010dju se tudi ni bilo dovoljeno ustavljati.<\/p>

Konec splavarstva so prinesle gradnje hidroelektrarn. Prvi udarec splavarstvu tako zada izgradnja Falske elektrarne (1941), po 2. svetovni vojni pa niz elektrarn vzdol\u017e Drave, zaradi katerih je postalo splavarjenje nemogo\u010de. V Mariboru vsako leto v \u010dast splavarjenja priredijo splavarski krst.\u00a0<\/p>

SPLAVARJI \u2013 POPOTNIKI SVOJEGA \u010cASA<\/h5>

Splavarji so veljali za razgledane ljudi, ki jim je bilo, zaradi svojega dela, omogo\u010deno, da so spoznavali nove kraje in na\u010dine \u017eivljenja. Splavarji niso bili posebej verni ljudje, vendar so kljub temu imeli svojega zavetnika \u2013 Sv. Miklav\u017ea, ki so se mu priporo\u010dali. Sv. Miklav\u017eu so posve\u010dene \u0161tevilne cerkve ob Dravi. Splavarji so spremenili ekonomske in kulturne razmere v Dravski dolini, kajti bili so redka skupina ljudi, ki so v svoje doma\u010de kraje prina\u0161ali izku\u0161nje sosednjih krajev in dr\u017eav. Potovanja so bila neko\u010d prava redkost, splavarji pa so imeli mo\u017enost spoznavati kraje vse od Maribora, Ptuja, Ormo\u017ea, Vara\u017edina, Osijeka, Sremske Mitrovice, Beograda, Novega Sada itd. Dru\u017eili so se z lokalnim prebivalstvom, kupovali stvari, preizku\u0161ali lokalno hrano in spoznavali lokalne navade, nare\u010dja, no\u0161e in \u010dasopisje. O njihovem delu in dogodiv\u0161\u010dinah je kro\u017eilo mnogo zgodb, ki so prehajale iz roda v rod. Nastale so \u0161tevilne legende in bajke, ki so pripovedovale o sre\u010danjih splavarjev z raznimi vodnimi bitji.\u00a0<\/p>

Splavarjevo obvezno pokrivalo je bil klobuk \u2013 Falotenhut, s katerim so ozna\u010devali svojo pustolovsko in moralno svobodomiselno dr\u017eo. Od ostalih pristani\u0161kih delavcev jih je lo\u010devala sekira, cepin in splavarska vrv.\u00a0<\/p>

Pot je trajala ve\u010d dni. S seboj na poti so imeli tri srajce, odejo in de\u017eni pla\u0161\u010d, pribor za osebno higieno, britev, brivski \u010dopi\u010d, milo in brisa\u010de ter od hrane prekajeno meso, klobaso, moko in kruh. Hrano so pripravljali na ognji\u0161\u010dih na splavu, uporabljali pa so Dravsko vodo, ki je bila do leta 1941 pitna. Splavarji so se vedno umivali in brili izklju\u010dno samo na reki<\/p>

PRAVLJICA O DRAVI<\/h5>

Bilo je v davnih \u010dasih, ko na\u0161i pradedje \u0161e niso poznali p\u0161enice in r\u017ei. Takrat je na Koro\u0161kem ob Dravi \u017eivel bogat ribi\u010d. Od jutra do ve\u010dera je pridno lovil ribe.<\/p>

Nekega dne je Dravo vpra\u0161al: \u00bbMamica Dravica, s \u010dim naj ti povrnem dobroto?\u00ab<\/p>

Reka mu je odgovorila: \u00bbPojdi po svetu. V daljnih krajih bo\u0161 na\u0161el ljudi, ki poznajo p\u0161eni\u010dni in r\u017eeni kruh. Prinesi mi vsakega po en hlebec.\u00ab<\/p>

Ribi\u010d se je odpravil na pot. Potoval je dolgo \u010dasa, naposled je prispel v lepe in bogate kraje. Tam so ljudje jedli kruh, ki ga ribi\u010d dotlej \u0161e ni okusil. Kupil je p\u0161eni\u010dni in r\u017eeni hlebec, kakor mu je velela Drava. Ko se je vrnil na Koro\u0161ko, je oba hlebca vrgel v reko. Takrat je Drava za\u010dela nara\u0161\u010dati. Poplavila je oba bregova. Toda ko je voda odtekla, sta vzklili r\u017e in p\u0161enica. Tako so na\u0161i predniki dobili njuno seme in ga za\u010deli sejati.\u00a0<\/p>

Sa\u0161a Pergar (priredil in pregledal): Pravljica o Dravi (2005), zapisano iz knjige Mariborske vedute<\/p>

VODNI MO\u017d GESTRIN<\/h5>

Drava si je ponekod izlizala strugo prav do trdih reber Pohorja. Kjer se ji je ukrhkal zob ob pretrdi pe\u010di, se je morala v ovinku ogniti, se zaokreniti. Na takih klju\u010dih kipi in \u0161umi razbesnelo vodovje pa golta na dno globokih smrkov vse, kar ji valovje dona\u0161a in privrtin\u010di.<\/p>

Sredi cmrka se kajkrat poka\u017ee ku\u0161trava glava vodnega mo\u017ea Gestrina. Brada in lasje ga pokrivajo do pasa; sive ribje o\u010di \u017ealostno zro iz barus. V\u010dasih zavesla do pe\u010di na bregu in se ogreva na soncu. Pa nog pri tem nikoli ne poma\u017ee iz vode. A saj jih niti ne more, zakaj namesti nog ima plavute, kot loparje velike.<\/p>

Kjer se poka\u017ee Gestrin, se smu\u010dejo tudi vodne deklice, kje kod v bli\u017eini. Kakor labodi se vozijo po vodi krog svojega gospodarja, zlati lasje se jim sipljejo \u010dez bele vratove na sne\u017ena ple\u010da in prsa. A gorje tistem, ki ga vodne deve s sladkimi smehljaji, z milimi pogledi zvabijo v vodo. Oklenejo se nesre\u010dne\u017ea in ga potope na dno tolmuna, kjer bivajo z Gestrinom v steklenem gradu.\u00a0<\/p>

Vodne dekline imajo ble\u0161\u010de\u010d nakit nadvse rade. Gestrin se jim najbolj prikupi s tem, da jim prina\u0161a svetlih prstanov, uhanov in podobnega li\u0161pa. To prav dobro vedo brodniki, ki v plitkih in \u0161ajkah vozarijo les in pohorski kamen pa sadje in druge pridelke po Dravi.<\/p>

Ako na nevarnih klju\u010dih Gestrin pomoli glavo iz cmrka, se \u0161ajka\u0161 pa\u010d ni\u010d ne pomi\u0161lja. Br\u017e smukne prstan z roke pa ga zave\u017ee v ruto vr\u017ee v smrk. Gestrin se zadovoljivo zare\u017ei, pljusne za robcem in \u0161ajka\u0161 sre\u010dno odpluje mimo vrtinca.\u00a0<\/p>

Zgodilo se je, da brodnik ni imel prstana pri sebi, ko se mu je prikazal vodni mo\u017e. Pa mu je \u0161inila dobra misel v glavo. Iztrgal si je uhan mur\u010dek iz u\u0161esa, ga zavil v rut in jo vrgel barusa\u010du. Tako je sre\u010dno u\u0161el nevarnosti.<\/p>

Toda nekaterim brodnikom se ni tako gladko izteklo, ko so sre\u010dali Gestrina ali vodne deklice. Zgodilo se je marsikomu kot tistemu An\u017eetu, ko je s svojo plitko veslal do tam po Dravi. Lep son\u010den dan je bil. An\u017ee je zadovoljno po\u017evi\u017egaval, dr\u017ee\u010d z levico za krmilo. Zlat obro\u010dek se mu je svetil na prstancu in svetel \u00bbzaj\u010dek\u00ab mu je v son\u010dnih \u017earkih priplesal v o\u010di. \u0160ele prej\u0161njo nedeljo mu je sosedova Mojca prinesla ta prstan za odpustek z Ur\u0161lje gore. Kako se iskri kamen\u010dek na obro\u010dku! Za ni\u010d na svetu ga ne bi dal s prsta!\u00a0<\/p>

V sre\u010do zatopljen niti ne opazi, kako ga je na ovinku zanesel curek naravnost proti vrtincu. Zdajci zapljuska pred njim in iz cmrka se prika\u017ee ko\u0161ata glava Gestrinova. Tik ob plitki pa se stegujejo bele roke proti An\u017eetu; vodne deklice ga vabijo, prosijo …<\/p>

\u00bbKaj mi ho\u010dete, zapeljivke!\u00ab Se obrezne zatelebani drvolom. \u00bbEjej, prstan bi rade imele? Nak’ tega pa ne, tega!\u00ab<\/p>

Pa je Gasterin \u017ee zgrabil plitko in jo potegnil k sebi. Zacmrkala, zaklokala je vod in cmrk je pogoltnil plitko z vsem tovorom.\u00a0<\/p>

An\u017ee je zadnji hip planil v valove. A vodne deklice so hlastnile za prstanom, se oklenile roke in potegnile An\u017eeta v globo\u010dino. Nikoli nikdar ve\u010d ni bilo ne za brodnikom ne za plitko ne glasu ne sledu. \u2013<\/p>

Le za las bolj po sre\u010di se zgodilo nekemu drugemu brodniku, ki je bil znan burke\u017e. Veslaril je s svojo \u0161ajko vzdol\u017e po Dravi; pa si je nadeval kamen\u010dkov, lahkega prodca, v \u017eep, preden je odrinil po vodi.\u00a0<\/p>

\u00bbLe \u010daj, polzkorepec Gestrin-ku\u0161trin,\u00ab se je muzal burke\u017e, \u00bbtako te nabri\u0161em kot \u0161e nikoli nobeden!\u00ab<\/p>

Ko je vozil brodnik mimo prvega cmrka \u2013 ni\u010d! Mimo drugega vrtnica \u2013 spet ni\u010d! A ko je splavala \u0161ajka v tretji klju\u010d \u2013 lej, \u017ee se pozibava Gestrin sredi smrka! Okoli njega pa rajajo vodne deklice, popljuskavajo\u010d z belimi rokami. Kar gledal bi jih, zapeljivke, ako bi ne bilo tistega debeloglavca barusastega poleg!<\/p>

Brodnik ro\u010dno se\u017ee v \u017eep pa zave\u017ee okrogel prodec v facenetelj. Tri debele vozle napravi, ato pa zalu\u010da kepo tik pred barusa\u010da. Ta se potopi v cmrk in za njim \u0161vignejo tudi vodne deklice v globo\u010dino.<\/p>

Brodnik \u2013 burke\u017e br\u017e zakrmari na sredino Drave in vodni curek ga jadrno odnese nizdol po reki. A preden je \u0161ajka okoli drugega ovinka, \u017ee pridero kalni valovi, \u0161ume\u010d in grme\u010d, kot da se je oblak nad Pohorjem utrgal pa da so vsi hudourniki hkrati planili v Dravo. Z vso silo se je uprl burke\u017e v krmo in le z najve\u010djim trudom pribrodil do brega. Jedva se je bil ujel za vrbovo vejo ter se re\u0161il na suho. \u0160ajko pa je zgrabilo besne\u010de valovje, jo prekucnilo in izginila je za zmerom.<\/p>

Tako se je Gestrin ma\u0161\u010deval brodniku \u2013 burke\u017eu: za njegovo prevaro.<\/p>

Josip Brinar: Pohorske bajke in povesti (1933: 52\u201355)<\/em><\/strong><\/p>

<\/p>\t\t\t\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t<\/section>\n\t\t\t\t

\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t
\n\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\n\t\t\t\t\t
<\/div>\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a>\n\t\t\t\t\t\t\t\n\t\t\t\t\t
<\/div>\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a>\n\t\t\t\t\t\t\t\n\t\t\t\t\t
<\/div>\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a>\n\t\t\t\t\t\t\t\n\t\t\t\t\t
<\/div>\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t<\/div>\n\t\t<\/section>\n\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t
\n\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t

Tekst zbrala in uredila:\u00a0Eva Mataln\u00a0
Prevod:\u00a0Maja Miklavc & Miha Odar
Fotografije:\u00a0Igor Unuk<\/a><\/p>

Viri:<\/p>