VČASIH PIVNICA, DANES KNJIŽNICA
Hiša na Rotovškem trgu številka 2 je ena tistih, ki jo je obiskal skoraj vsak Mariborčan. V povojnih časih pomanjkanja so tam delili riž, kavo ali jajčni prah, bolj znan kot Trumanova jajca.
V hiši številka 2 na Rotovškem trgu od leta 1960 domuje Mariborska knjižnica. Do 2010 je bilo tam tudi Lutkovno gledališče in prav v tej hiši je na stotine mladih doživelo (in še doživlja) prvi stik s kulturo. Zgodovina hiše je pisana in bogata, kot so vsebine knjig na policah. Stavba z današnjim naslovom Rotovški trg 2 je nastala iz dveh ločenih hiš, podobno kot to velja tudi za poslopje Rotovža samega. Južna hiša je imela številko 2, severna pa 3. Šele v tridesetih letih dvajsetega stoletja so hiši združili in temeljito prezidali, novi stavbi pa dali današnji naslov.
GOSTILNA PRI MESTU GRADEC
Do konca 18. stoletja je bila južna hiša s številko 2 v lasti Vetrinjskega dvora, ko jo je prevzel Andrej Tappeiner, kasnejši zelo uspešen mariborski župan in pivovarnar. Leta 1834 je prodal hišo Regini Vogl, ki pa se je v kupoprodajni pogodbi morala zavezati, da se tam ne bo točilo pijač in da je ne bo dajala v najem. Ko je Tappeiner leta 1841 prodal svojo pivovarno na bližnjem Glavnem trgu Francu Čeligiju in se preselil v Sv. Lovrenc pri Puščavi (Lovrenc na Pohorju), kjer je kupil steklarno, je Regina Vogl smatrala, da določilo o prepovedi točenja pijač ne velja več in je želela v hiši odpreti gostilno. A novi lastnik pivovarne Čeligi je vztrajal pri spoštovanju pogodbe in po dvoletnem pravdanju spor tudi dobil. Očitno je možakar dobro vedel, zakaj je tako vztrajal. Že leto dni kasneje je Voglova hišo, v kateri ni smela imeti gostilne in je zanjo pomenila zgolj strošek, prodala prav njemu. Čeligi je obokano in hladno pritlično sobo v poletnih mesecih uporabljal kot točilnico svojega piva, pozimi, ko je bila točilnica zaprta, pa kletne prostore za skladišče.
Pivnica je bila v poletnih mesecih dobro obiskana in so prostori kmalu postali pretesni, zato je Čeligi leta 1861 od lekarnarja Janeza Nosa (Nossa), lastnika bližnje Mestne lekarne pri Orlu na Glavnem trgu št. 12, kupil zemljišče med hišo in Rotovžem, ta pa si je v pogodbi zase in za svoje potomce izposloval služnostno pravico prehoda med Lekarniško ulico in Rotovškim trgom. V prezidani in povečani hiši sta Franc in Marija Čeligi odprla gostilno Pri mestu Gradcu (po prvi svetovni vojni se preimenuje v gostilno Rotovž), med Mariborčani pa je bila znana kot Pivnica. V prvem nadstropju hiše, nad gostilno, je bila dvorana z gledališkim odrom. Od leta 1861 je prostore uporabljala Slovanska čitalnica. V Mariboru je bilo to obdobje slovenskega narodnega preporoda in prav čitalniški krogi so najbolj zaslužni za utrjevanje slovenstva med prebivalci.
BILJARDNA MIZA ZA KATOLIŠKE MOJSTRE
Se pa je v začetku sedemdesetih let devetnajstega stoletja Čeligi odločil, da svojim gostom Pivnice ponudi še kavarno nad njo, zato se je morala čitalnica iz prostorov izseliti. Nova kavarna se med Mariborčani ni najbolj prijela, prostor je postal le “redno zbirališče po občinskih sejah trudnih občinskih očetov”, zato je bila v osemdesetih letih opuščena. Prazen prostor nad gostilno in Pivnico je najelo Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov; iz njega leta 1901 nastane Društvo katoliških mojstrov. V Pivnici je društvo za svoje potrebe takoj naredilo nov oder, lastnik Čeligi pa je novim najemnikom priskrbel še biljardno mizo, v tistih časih v mestu še sila redko komoditeto.
Med prvo svetovno vojno so prostori gostilne služili vojski za “prezetiranje rekrutov”, po vojni in Maistrovem prevratu pa prostore spet zasede katoliško društvo, ki je v njih bilo že pred vojno. Potem pa 26. februarja 1924 vzame hišo v najem Katarina Maglica in že junija istega leta se morajo katoliški mojstri izseliti, le dve leti kasneje pa se lastništvo spet spremeni. Nova lastnica, Nabavljalna zadruga državnih uslužbencev, hišo podre in na istem mestu zgradi poslopje, ki je danes južni del Rotovškega trga št. 2. V njej uredijo špecerijsko in manufakturno trgovino.
ŽEJO GASILI PRI MOKI
Severna hiša z nekdanjo številko 3 je bila postavljena na delu posesti Franca in Klare Aichmeier. V zemljiški knjigi iz okoli leta 1830 izvemo, da je šlo za “meščansko, zidano in z opeko krito stanovanjsko hišo”, k njej pa je spadal tudi javni vodnjak. Prvi lastnik hiše je bil kresijski inženir Kajetan pl. Artner, 1. novembra leta 1832 jo je prodal sodarju Francu Gorniku. Lokacija hiše je bila na zelo živahni in prometni lokaciji in sodar Gornik je v njej uspešno opravljal svojo obrt vse do leta 1869, ko jo je prodal zakoncema Schraml. Carl in Marija Schraml nista bila obrtnika, ampak gostilničarja. Hišo sta preuredila v gostilno Pri moki, ki je konkurirala sosednji Pri mestu Gradcu. Zanimivo je, da je podobno kot prej pri sosedih tudi v tej gostilni svoje prostore našla Slovanska čitalnica.
“Najete so bile pripravne sobe pri gosp. Šramelnu, pravičnemu in poštenemu Nemcu, nakupilo se je za prve potrebe pohištvo, omislil se kinč primerne slike slovenskih in slovanskih veljakov na znanstvenem, državnem in cerkvenem polju in poslednjič s posebno pomočjo gosp. dr. Dominkuš in drugih požrtvovalnih rodoljubov tudi glasovir,” se je prostorov ob dvajseti obletnici čitalnice leta 1881 spomnil profesor Janez Majciger. Da so bili prostori čitalnice res prava utrdba slov(e/a)nstva, priča tudi odlomek zapisa v Kmečkih in rokodelskih novicah: “… in glej ptujec, če te naša reč zanima, pri g. Šrameljnu stopaj krez nekoliko stopnic v prav mičen vhod in zagledaš zlati nadpis ‘Slovanska čitavnica‘. Duri odpri in sebi nasproti vidiš v prostorni sobi občno spoštovano sliko Njih veličanstva našega svitlega cesarja in okoli velikaše slovanskega rodu …”
Se pa je v času, ko je čitalnica bivala v gostilni Pri moki, med slovenskim prebivalstvom že začelo politično ločevanje in med čitalničarji ni bilo več tistega prvotnega zagona in enotnosti. Tako so bili prostori do leta 1875 predvsem zatočišče slovenskih dijakov, ki so tja hodili prebirat slovenske časnike in revije. Njihovi nemški profesorji v gostilno, kjer je gostovala slovanska čitalnica, namreč niso zahajali.
Leta 1900 sta zakonca Schraml hišo prodala Antonu Serjancu, ki je v njej med letoma 1907 in 1908 prodajal les, premog in stavbno pohištvo, oktobra 1908 pa jo je prodal Heleni Hawlik. Njen mož Franc je imel v njej trgovino z mineralnimi vodami do leta 1913. Leto kasneje je hišo na dražbi kupila mariborska Podporna blagajna (Aushilfkassaverein) in jo takoj prodala okrajni bolniški blagajni. Ta je bila v njej vse do leta 1929, ko jo je kupila Nabavljalna zadruga državnih uslužbencev, že lastnica sosednje južne hiše.
OD NABAVLJALNE ZADRUGE DO KNJIŽNICE
Zadruga je kmalu obe hiši prezidala in združila v eno, tako, kot jo poznamo še danes. Po regulaciji tega dela Rotovškega trga ja dobila stavna enotno hišno številko 2. Nabavljalna zadruga državnih uslužbencev je imela okoli leta 1930 že 7000 članov in na Rotovškem trgu 2 je za njih uredila špecerijo z moderno pekarno v kleti. Kruh in pecivo so pekli večinoma Primorci, svojim članom pa so ga dostavljali tudi na dom. V hiši je bila tudi restavracija s Cankarjevo sobo, stregla se je dobra domača hrana, v prvem nadstropju pa je bila še soba za goste. V prostoru, kjer je bilo kasneje dolga leta lutkovno gledališč, je imela zadruga skladišče, spodaj pa trgovino s tekstilom. Poleg pekarne je bilo v kleti tudi skladišče za olje in vina; tega so nabavljali v Dalmaciji. Tudi ko je bilo naše mesto okupirano, Nemci v stavni niso uvedli večjih sprememb. Le hrano se je dalo dobiti zgolj na živilske bone, zagotovo pa se tudi soba v restavraciji ni več imenovala po Ivanu Cankarju.
Po vojni je bila v hiši nekaj časa “prodajalna s prehrambnimi predmeti” Naproza. To so bili povojni časi pomanjkanja in na živilske nakaznice so delili riž, kavo ali jajčni prah, med Mariborčanimi bolj znan kot Trumanova jajca. Nekaj časa je imelo tam prostore tudi steklarstvo Kristal, svoja skladišča prehrambno podjetje Gruda, v hiši je bila tudi restavracija Dubrovnik gostinskega podjetja Majolika.
Sredi petdesetih let dvajsetega stoletja so restavracijo preuredili v menzo Rdečega križa z vhodom v Lekarniški ulici. V njej je dnevno več kot 400 otrok za zelo nizko ceno lahko dobilo tri tople obroke. Tam so se prehranjevali učenci osnovnih in dijaki srednjih šol, vajenci in “vozači” iz okoliških krajev, otroci zaposlenih mater in tisti, ki so v mestu bivali le med tednom za časa šolanja. Socialno najbolj ogroženim otrokom so obroke v celoti krili Socialno skrbstvo, Društvo prijateljev mladine in Rdeči križ. Ureditev, ki je vredna posnemanja tudi danes.
